To naj bi sprožila naprava, za katero se domneva, da je bila neke vrste zvočni top ali neko drugo nevrološko orožje. Srbska oblast do tega trenutka še vedno zanika uporabo takšnega sredstva. Stroka opozarja, da ima lahko tovrstno sredstvo neznane dolgoročne kognitivne posledice, evropsko sodišče za človekove pravice pa je Srbiji naložilo, naj do ponedeljka pripravi odgovor na vprašanje sodišča o uporabi zvočnega topa.
* * *
* * *
V 11. minuti tišine sem zaslišal, da se nekaj dogaja. Levo od mene so se ljudje pognali v dir, tekli so proti robovom ulice. Z višine sem jasno videl, da ni ničesar za njimi. Policisti, ki so stali v zavetju predsedniške palače, so opazili gibanje, se postrojili in dvignili ščite. Tako je bilo tiho, da sem razločil posamezne korake.
Stekla je tudi oseba levo od mene. Še preden bi se lahko ozrl, sem občutil nekakšen mrzel piš. Za trenutek se mi je zameglil um. Skočil sem s smetnjaka in stekel proti spomeniku zadnjemu ruskemu carju Nikolaju II. v parku za menoj. Pred carjevimi nogami mi je nekdo zaklical: »Ustavi se!« Obstal sem kot v transu, leva noga se mi je nenadzorovano tresla. Najprej nisem ničesar posumil. Mislil sem, da so me izdali živci, in bil razočaran nad seboj, saj sem ves čas pričakoval neko provokacijo – in potem nič. Sploh ker sem vse jasno videl. In vendar sem zbežal z množico. Zakaj? Občutil pa sem tudi globoko olajšanje, saj sem se zelo ustrašil, a brez očitnega razloga.
Tudi nasploh je bil naš del ulice miren in spokojen, saj je bilo tam manj ljudi kot naprej proti Trgu Slavija, kjer je bil glavni protestni zbor. Zato se je res zdelo, kot da je nekaj ducat ljudi malo poskočilo na stran in nič drugega. Na našem delu ulice so začeli kričati in žvižgati, nekaj sekund kasneje smo zaslišali huronski krik iz smeri Slavije. K nam pa je prišla večja skupina ljudi. Mislili so, da je prišlo »do provokacije v Pionirskem parku«, in so prišli pogledat, kaj se dogaja. »Provokacija« iz našega dela ulice je bila tudi razlog, ki so ga navedli študenti, ko so pol ure kasneje prekinili protest.
Ko sem kaki dve uri kasneje čakal na našega fotografa Luko Cjuho, ki je bil na drugi lokaciji, sem se lotil pisanja reportaže. Ugotovil sem, da nikakor ne zmorem opisati tega dogodka. Bolj ko sem ga obračal, bolj se je meglil, pa čeprav se mi (še) ni zdel nič posebnega. To sem pripisal utrujenosti.
Potem so se razširili navedba o zvočnem topu in posnetki glasnega vala, ki reže množico naprej proti Slaviji. Pomislil sem, ali nismo tudi mi doživeli tega vala. Ampak kako, če pa je bilo pri nas tako tiho in mirno?
Raziskovanja novinarjev in nevladnih organizacij Earshot so čez nekaj dni nakazala, da vzrok panike ni bil glasen hrup. Špekulirali so, da naj bi bil za paniko kriv za človeško oho neslišen ultrazvočni signal ali celo neke vrste plinsko orožje, tako imenovani vortex cannon. Oba vira sta za človeško uho neslišna, a v človeku vzbudita občutek panike in izgubo nadzora. Takšna je vsaj teorija.
Ampak zakaj večina pričevanj omenja hrup? Sam sem slišal posamezne korake bežečih ljudi, ki so se namnožili, ko je panični val zajel večje število ljudi proti vzhodu. Veliko ljudi je kričalo in to kričanje ter tisoči korakov so ustvarili hrup, ki je potoval hitreje kot človeški val. Vsaj tako so fenomen analizirali tamkajšnji novinarji. Prav tako so poročali, da so v tistem trenutku odjeknili topovski udari, kar so ljudje verjetno pripisali paniki.
Novinarji časnika Vreme so zbirali številna pričevanja. Prvi dokumentirani primer »bežanja« se je zgodil kakšnih 150 metrov od moje lokacije. BBC pa je kasneje poročal, da so ljudje od tiste lokacije bežali tudi v smeri Terazij, torej na zahod. Bližina izvora torej pojasni relativno tišino.
Nenavadna paranoja
Zdaj sem prepričan, da je šlo za neko obliko nevrološkega orožja, ki deluje na način, da v človeku ustvari občutek panike in povzroči izgubo nadzora nad lastnim telesom, kar pušča posledice vsaj še nekaj dni. Da sem to dokončno potrdil pri sebi, pa je bila dolga in mučna pot. Morda je prvi dokaz, da ni šlo za množično histerijo, ta, da psihično nisem bil na istem dogodku kot protestniki. Če so imeli oni 15 minut tišine, ki je oblika množične meditacije, sem bil jaz na preži, ker sem pričakoval agitacijo.
Prvih nekaj ur po dogodku sem se počutil odlično, umirjeno in skorajda evforično. Naslednji dan sem bil psihično zlomljen, nisem se mogel zbrati. Doživljal sem blage napade panike ob malenkostih. Moje razpoloženje je zelo nihalo, čutil sem veliko negotovost. Obenem sem simptome razvil šele potem, ko sem prebral prva poročila o domnevni uporabi zvočnega topa. V znižanem stanju razsodnosti nisem bil prepričan, ali si vsega skupaj morda ne domišljam.
V dneh po napadu sem razvil zelo nenavadno paranojo: vsi objektivni kazalniki so pokazali, da mi je država posegla v možgane. Sam pa sem se tega branil. Ne. Samo živci so popustili, simptome razvijam sproti, ko berem časopisna poročila, sem se prepričeval. Ko sem se umiril in se seznanil s prej omenjenimi poročili, sem nekako sprejel, da je neka neznana, nevidna in neslišna sila posegla v mojo zavest in mi za kratek čas odvzela nadzor nad telesom. A tudi s tem se je težko sprijazniti.
Občutek, da ti je nekdo vdrl v zavest, je podoben nelagodju, ki ga doživijo ljudje, ki so jim vdrli v stanovanje. Nekdo je bil notri, nekaj je ukradel. Še nekaj časa pa ostane nelagodje, da je nekdo brez vaše vednosti vdrl v vaš intimni prostor. Počutil sem se podobno, le da niso vdrli v moje stanovanje, ampak v moje možgane. Vlomilci niso bili neznanci, vse kaže, da je bilo to Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbije.
Zašel sem v neskončni krog ponavljanja in premlevanja enega in istega trenutka – na kakšen način ti lahko nekdo kar odvzame nadzor nad telesom? Ali so kaj vzeli ali kaj podtaknili? Še vedno dopuščam možnost, da če bi po protestu šel domov in se odklopil od vseh novic, bi bil morda samo malo utrujen in sploh ne bi opazil ničesar posebnega. Fizično in psihično zlomljenost pa bi verjetno pripisal lastnim pomanjkljivostim. Tako kot če bi mi kdo vdrl v stanovanje in malo preuredil pohištvo, a brez jasnih sledi vloma.
Obisk psihiatrinje v Trnovem
Drugi dan po napadu sem razvil vrsto simptomov: slabost, pomanjkanje teka, težave s spanjem, nočne in še nekatere druge more. Nisem pa imel težav z ušesi in zvonjenjem, kot so jih zabeležili srbski nevrologi. Okoli 140 ljudi so v nedeljo obravnavali samo na beograjskem nevrološkem urgentnem centru, je poročal časopis Danas, urgence pa naj bi bile polne tudi v ponedeljek.
Mislil sem, da sem doživel travmo, ki mi je ne uspe dognati, in te misli so zastrupile tudi moje telo. Napotil sem se k psihiatrinji Bredi Jelen Sobočan. V ordinaciji v ljubljanski soseski Trnovo je sprejela prošnjo za intervju v obliki nekakšne terapije.
Najprej me je zanimalo, ali vendarle nismo doživeli kolektivne histerije, da smo se v čustveni napetosti 15 minut tišine in napetega ozračja preprosto ustrašili. »Sodeč po vašem pripovedovanju, pa tudi glede na posnetke, na katerih vidimo, kako ljudje bežijo, se mi ne zdi, da je šlo za množično histerijo. Če bi šlo, se ne bi ustavili. Tudi vi pravite, da ste bežali samo nekaj metrov in se takoj ustavili. Po mojem mnenju se niste ustavili, ker bi nekdo rekel stop, ustavili ste se, ker je v vas nekaj prenehalo učinkovati,« je komentirala psihiatrinja.
Imela je tudi pojasnilo o uporabi zvočnega topa in predirljivi tišini: »Vemo, da obstaja določena frekvenca infrazvoka, ki jo občutiš bolj kot toplotno nihanje. Mogoče je bil to ta mrzli piš, ki ste ga občutili. Takšen zvok ne vstopa skozi ušesa, ampak neposredno v lobanjo. Možgani prejmejo energetski signal, se na hitro razširijo in spet skrčijo. To ustvari možganski šok. Strah ima pri človeku različne stopnje, to je človeška posebnost, saj ga je lahko strah, obenem pa ima nadzor nad seboj. Vi ste nadzor za kratek čas očitno izgubili.«
Tisti trenutek se zares nisem imel pod nadzorom, o tem sem prepričan, in tudi druga pričevanja govorijo podobno. Psihiatrinja je pojasnila, da kaže, da smo začeli bežati in se nato ustrašili tega, da naše telo beži, saj je bil razum začasno nefunkcionalen.
Delovanje možganov uravnava talamus. Ta uravnoteži različne občutke, nagone in razum, da lahko funkcioniramo v vsakdanjem življenju in predvsem ne zbežimo ob vsakem občutku strahu ali tesnobe. »Talamus je nekakšen krožnik, ki lovi sedanji trenutek in informacije iz telesa ter ustvari občutek trenutka tu in zdaj. Morda se je zgodilo to, da je bil šok tako velik, da vam je ta krožnik razneslo. En del tega krožnika so informacije iz slušnega sistema, ki so zelo pomembne pri občutenju strahu.«
Spremenili smo se v čredo živali
Po tej razlagi je določena frekvenca vsem napadenim za nekaj sekund izključila vez, ki med drugim drži ravnovesje med nagonom in razumom. Oblast nad nami je prevzel del možganov, imenovan amigdala, ki uravnava naš strah in nagon. To so pravzaprav naši »plazilski možgani«, kot mi je psihiatrinja poenostavljeno razložila vlogo tega dela možganov.
»V izhodišču smo bili sesalci plen in šele od nedavnega smo plenilci,« je nadaljevala. »Občutljivi smo za šume, počasne ritme in nizke zvoke, to v nas sproži občutek nevarnosti. Če bi zdajle kaj počilo, bi oba poskočila, še preden bi ugotovila, za kaj gre. Učinek na protestih pa je prišel neposredno v lobanjo brez vašega zavedanja in lahko ste slišali samo šum od znotraj. Odvisno je, kje ste stali, če samo malo višje, ste lahko signal sprejeli drugače. Zanimivo je, da ste vsi tekli na popolnoma enak način. To ni bilo videti kot histerična panika, ampak bolj kot da bi doživeli električni šok.«
Imela je tudi pojasnilo, zakaj je kljub tišini veliko ljudem zvonilo v ušesih ali so celo krvaveli iz njih. Ultrazvočni šok bi lahko prišel skozi lobanjo in odšel skozi ušesa ter jih pri tem poškodoval.
Olajšanje, ki sem ga čutil takoj po dogodku in še nekaj ur, pa je bilo lahko posledica tega, da je minila panika, ko sem tekel za življenje, kot da je nadme planil lev. Vsaj takšen občutek mi je bil podtaknjen, čeprav se tega nisem zavedal. Olajšanje sem čutil, ker nisem bil pojeden. Tudi to je prijeten občutek.
Tudi sam sem pred obiskom psihiatrinje večkrat uporabil prispodobo živali za opis svojega vedenja in vedenja drugih v tistem trenutku. Da sem bežal kot srna, ljudje na ulici pa kot čreda gazel, ki bežijo pred nevidnim levom. Pozoren sem postal tudi na druga pričevanja, saj se številna sklicujejo na živalske prispodobe in živali za opis dogodka. »Slišati je bilo, kot da proti nam drvi čreda nosorogov. Prav spomnim se, da sem pomislil, pa kaj bi čreda živali počela v urbanem središču, kot je Beograd,« mi je zaupal Vuk, sicer Ljubljančan, ki je zvočni top doživel skupaj z ženo in hčerko. Pri tem pa ni bil prepričan, ali je bežal pred čredo ali pa je tudi sam postal del črede. Še v četrtek, ko sva se slišala, je jemal zdravila za glavobol, jaz pa sem bil do torka že bolj ali manj v redu. Le lajež psov mi po novem vzbuja občutek groze, kar sklepam, da je ostanek tega, da sem bil začasno degradiran iz plenilca v plen.
»Možgani se vam morajo po tem šoku opomoči in najbrž imate nekaj funkcionalne lezije. To se zgodi, ko se emocionalni in kognitivni del možganov poskušata ponovno uskladiti, to pa vedno vpliva tudi na fizično počutje, recimo na prebavo in tako naprej. Tudi posttravmatski stres je povezan s pretresom talamusa,« je kratkoročne posledice pojasnila psihiatrinja. Učinek tistega sredstva je bil takšen, kot da bi me s pendrekom udarili po glavi, le da je ta pendrek neviden in je ciljal natančno določene živce v mojih možganih, kar me je za trenutek spremenilo v plazilca, ki beži za golo preživetje. Čeprav gre za nenavadno misel, sem z njo pomirjeno zapustil ordinacijo, saj sem vsaj približno razumel, za kaj gre.
Psihološko orožje za že tako paranoično družbo
Nad demonstrante so spustili sredstvo, za katero ne vem, ali je bilo že kdaj spuščeno nad množico. Vsa druga pričevanja o zvočnem topu opisujejo huronski hrup. To je bilo nekaj povsem drugačnega. Hrupa gotovo ni bilo. To trdim ne samo na podlagi svojega pomnjenja dogodkov, ampak tudi dejstva, da bi kaj takšnega še nekaj časa odmevalo v beograjski betonski džungli. Moja hipoteza je bila, da sta negotovost in demoraliziranost tudi sekundarna učinka tega orožja. Zato sem od prvega dne dokumentiral simptome.
Tudi Vuka sem vprašal, ali morda tudi on čuti negotovost, ki skače iz evforije v obup, tako kot jaz. »Veš, jaz sem Srb. Pri meni je drugače. Mislil sem, da bomo tisti dan dejansko kaj spremenili. Ravno smo prišli, pa so odpovedali protest, še malo smo potem tavali naokoli in šli spat. Zdaj pa čutim samo praznino. Nič. So pa študenti imeli prav, da so dogodek takoj odpovedali.« Nisem vrtal naprej. Protesti so po definiciji kolektivno izraženo čustvo, ki ga združeni posamezniki izrazijo do države. Zvočni top je to v sekundi presekal, a sam v tem kolektivnem čustvu proti državi pač nisem zares sodeloval. Me je pa Vuk poklical nekaj dni kasneje in povedal: »Zdaj, ko je najhujše minilo, mi je ostal res grozen občutek, da me je moja lastna domovina uporabila kot poskusnega zajčka za neko neznano orožje.«
Društvo psihologov Srbije je oblasti pozvalo, naj zaradi zdravstvenih razlogov razkrijejo, kakšno orožje so uporabili: »Glede na to, da je naša družba že tako močno travmatizirana, je vsaka ponovna povezava s travmo dodaten psihični napad. Zanikanje in vzdrževanje stanja nevednosti lahko dodatno poglobi že nastale psihološke učinke.« Pogovarjal sem se z osebami, ki so tudi doživele napad. Večina jih je omenjala, da imajo težave ob branju novic o dogodku in predvsem gledanju posnetkov, tudi potem, ko so fizični simptomi že pojenjali.
Ni pa treba doživeti travme, da se ti ob novicah iz Srbije o dogodku zvrti. Prvi dan sta predsednik in notranji minister zanikala, da bi imeli tehnologijo za zvočni top, kaj šele da bi ga uporabili. Srbski predsednik Aleksandar Vučić pa je napovedal še kazensko preganjanje vseh, ki bi širili te govorice. Se pravi večine medijev. Potem je nevladna organizacija Earshot iz ZDA objavila analizo zvoka, v kateri so nakazali, da sploh ni šlo za zvočni top, ampak za neko obliko kemičnega orožja, plin, ki se zelo hitro sprosti v množico. Dan zatem se je v javnosti pojavil račun, ki prikazuje, da je Srbija kupila 16 kosov nekakšnih velikih zvočnikov (LRAD). Notranji minister Ivica Dačić je hitel razlagati, da se mu je zareklo, ko je kategorično zanikal obstoj teh naprav. Kot je razložil, jih imajo, ampak so spravljene v skladiščih. Pa so nato vzniknile fotografije, ki prikazujejo te naprave na džipih ob skupščini in v različnih delih mesta. Še dan kasneje se je javila družba Genasys, ki proizvaja te naprave in jih je Srbiji prodala, ter zagotovila, da njihova tehnologija zagotovo ni bila uporabljena na dogodku. Čeprav se jim na podlagi posnetkov zdi, da je vendarle šlo za zvočni top ali neko drugo sredstvo – samo ne njihovo …
Predsednik Vučić je vmes najavil, da bo, če se dokaže, da je bil uporabljen zvočni top, odstopil.
Medijska realnost režima, ki je izgubil vsak stik z državljani, je morda še najbolje povzeta v vicu, ki je po spletu zakrožil prve dni po napadu: »Edini način, da bi verjel, da niso uporabili zvočnega topa, je ta, da gre Vučić na televizijo in pove: 'Uporabili smo zvočni top.'«