To naj bi sprožila naprava, za katero se domneva, da je bila neke vrste zvočni top ali neko drugo nevrološko orožje. Srbska oblast do tega trenutka še vedno zanika uporabo takšnega sredstva. Stroka opozarja, da ima lahko tovrstno sredstvo neznane dolgoročne kognitivne posledice, evropsko sodišče za človekove pravice pa je Srbiji naložilo, naj do ponedeljka pripravi odgovor na vprašanje sodišča o uporabi zvočnega topa.

* * *

Stoječ na smetnjaku sem se namenil spremljati 15 minut tišine v spomin takrat 15, zdaj že 16 umrlim zaradi padlega nadstreška v Novem Sadu. Konca tišine nismo dočakali, saj nas je odnesla skrivnostna sila. Smetnjaka na tistem mestu nisem izbral naključno, saj sem pričakoval, da se bo prav na tistem mestu in v tistem času zgodil incident. Hotel sem imeti pregled nad dogajanjem in obenem ohraniti nadzor v primeru, da bi se kaj zgodilo. Nasproti mene je bil park Andrićev venac, za njim Pionirski park, malo levo pa predsedniška palača. Poslopje je bilo že dan prej obdano s traktorji, za njimi je bila ograja, za ograjo pa so bili postrojeni policisti v polni zaščitni opremi. Kakšnih sto metrov za policisti, na hribu v parku, je bila zbrana množica protiprotestnikov, pripadnikov gibanja Študenti 2.0. Zbrani so bili na kupu in na začetku petnajstminutnega molka so bili tudi oni tiho, čeprav so dan prej večkrat poskušali z vzkliki provocirati protestnike na ulici, pa jih je nepregledna množica vedno preglasila. To je bil njihov trenutek, edini v zadnjih dveh dneh, ko bi lahko bili slišani, sem pomislil. Oni pa so bili tiho. Ni šlo za to, da bi želeli z molkom počastiti spomin na umrle, saj se je s hriba večkrat slišalo salve smeha. Nekaj se je pripravljalo …

* * *

V 11. minuti tišine sem zaslišal, da se nekaj dogaja. Levo od mene so se ljudje pognali v dir, tekli so proti robovom ulice. Z višine sem jasno videl, da ni ničesar za njimi. Policisti, ki so stali v zavetju predsedniške palače, so opazili gibanje, se postrojili in dvignili ščite. Tako je bilo tiho, da sem razločil posamezne korake.