Slovenci v Avstriji tradicionalno živijo v dveh zveznih deželah: pretežno na Koroškem in v manjši meri na avstrijskem Štajerskem. Po nekaterih ocenah naj bi danes v Avstriji prebivalo okoli 50.000 pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti (uradno štetje kaže na še dosti manjše število, ker se iz različnih razlogov niso vsi opredelili za Slovence), kar kaže na nenehno zmanjševanje števila naših tamkajšnjih rojakov, saj jih je pred sto leti na tem območju prebivalo 100.000. Kot rečeno, manjšinske pravice vseh manjšin v Republiki Avstriji opredeljuje državna pogodba, zlasti njen 7. člen. Toda določbe tega člena so bile dolgo časa zgolj mrtve črke na papirju, saj avstrijska in zlasti koroška deželna oblast dolgo nista storili praktično nobenega koraka v smeri uresničevanja določil tega člena. Ko so na to temo prejeli tudi nekaj opozoril mednarodne skupnosti, so na Koroškem leta 1972 v nekaterih krajih vendarle začeli postavljati dvojezične table, kar je povzročilo velik revolt domačih nacionalistov. Odnosi med obema avtohtonima narodoma so postali zelo napeti in obstajala je celo bojazen, da bodo stvari popolnoma ušle izpod nadzora. Da Avstrija krši manjšinske pravice, je ugotavljalo tudi tamkajšnje ustavno sodišče. Kljub vsemu pri naši severni sosedi še danes ne uresničujejo vseh določb državne pogodbe. Tudi nestrpnost je do neke mere še navzoča. Julija je bilo v okraju Velikovec nekaj dvojezičnih tabel znova tarča nacionalističnih mazačev.
Čemu nemir?
Ob prvih dvojezičnih napisih na Koroškem je iz Celovca slišati – posebno od opozicije – da je večinska javnost vznemirjena in celo razburjena, kajti na to presenečenje ni bila »psihološko« ustrezno pripravljena. To je res, z majhnim dodatkom: nobena stranka ali vlada v povojni Avstriji od podpisa državne pogodbe naprej ni uresničila tistega, kar jim še zmeraj izrecno predpisuje ta mednarodni dokument. Taktika odlaganja rešitve manjšinskega vprašanja, kot je nedavno priznal kancler dr. Kreisky, se po skoraj dveh desetletjih obotavljivega in po koščkih navrženega izvajanja sedmega člena zdaj maščuje. Razburjenje dokazuje, kako napačna je bila od vsega začetka zasnovana strategija, da bo čas opravil svoje … pa ni.
Slovenci na Koroškem namreč še vedno obstajajo in – začuda – zahtevajo svoje zakonite pravice, v tem je vzrok nemira. (…)
Delo, 28. septembra 1972
Izgredi: ovira za dobre odnose
Ljubljana, 6. okt. Ogorčenje slovenske javnosti ob zadnjih dogodkih v sosednji Avstriji, ko organizirane nacionalistične skupine pred očmi oblasti odstranjujejo dvojezične napise v krajih, ki jih je avstrijski zvezni zakon v skladu s 7. členom državne pogodbe označil kot dvojezične, je vedno večje. Občani, delovni kolektivi, družbenopolitične organizacije in predstavniški organi so odločni v svojih zahtevah, naj avstrijske oblasti poskrbijo, da ne bodo kratene pravice našega življa v Avstriji.
Tako izvršni svet skupščine SR Slovenije v svoji današnji izjavi ogorčeno in zaskrbljeno govori o naraščanju nacionalistične dejavnosti proti slovenski manjšini v Avstriji, ki dobiva ponekod že obliko množičnega terorja in ogroža ne samo obstoj slovenske manjšine, ampak jugoslovansko-avstrijske odnose. (…)
Delo, 7. oktobra 1972
Koroški izobčenci
Ni velikih in malih nasilij. Nasilje je nasilje in je po svoji vsebini in svojih oblikah eno samo. Majhna nasilja kotijo velika, velika nasilja so stopnjevanje malih.
Koroška, kjer se stoletja trajajoče nasprotovanje nemškega naroda slovenskemu ob že zdavnaj zamujenem izpolnjevanju delčka določb sedmega člena avstrijske državne pogodbe zadnje dni sprevrača v primitivno fizično nasilje nacionalističnih skrajnežev, je – bodimo dosledni v izpeljavi uvodne misli – sedanji svet nasilja s te ali one strani ideološkega poldnevnika.
Te dni po Koroški skupine germanoidnih preobremenjencev pred očmi oblasti uničujejo tistih nekaj slovenskih krajevnih napisov, ki so komaj četrtina že tako na minimum zmanjšane obveznosti le delčka določb sedmega člena avstrijske državne pogodbe. (…)
Te dni nasilneži po Koroški, kjer celo mrtvi Slovenci, varno spravljeni pod rušo, nimajo miru, spet pogosteje kot prej skrunijo grobišča in spominska obeležja padlih vojakov – partizanov.
Po tej logiki se kaj lahko zgodi, da v naslednjih dneh tudi njihovim živim, pošteno življenje živečim rojakom ne bo prizanešeno. Za kaj takega imajo v Avstriji bogato tradicijo, posebno tisto iz nacističnih časov, ki pa – bodimo dosledni – v zgodovini ni bila prva in, kot vse in čedalje bolj kaže, tudi zadnja ne. Po tej logiki, ki v Avstriji očitno čedalje bolj vodi v legalizacijo nasilja, se utegne zgoditi, da se bo spopad, vznikel ob zakonitem poskusu popravljanja krivic, kakršne tam doživlja slovenska narodnostna manjšina na svojem zgodovinskem ozemlju, zaokrožil in kompletiral z vsemi usodnimi potezami krvavega obračunavanja. (…)
TT, 11. oktobra 1972
Rjave sence na podobi Koroške
Celovec, 15. okt. Koroško prestolnico so danes preplavile rjave uniforme kakih 10.000 pripadnikov desničarskega Heimatdiensta, ki je ob 10. uri organiziral protestne demonstracije proti dvojezičnim napisom. Nacionalistični vodje so imeli v središču mesta govor, v katerem so poudarjali, da bo »mir nastopil na Koroškem takrat, ko ena od obeh narodnostnih skupin ne bo več obstajala«. (…)
Minulo noč so nacionalistični skrajneži znova odstranili nekaj dvojezičnih napisov v Dolinji vasi, v Zgornji Vasci, v Šmihelu in v Št. Martinu. (…)
Delo, 16. oktobra 1972
Prva žrtev
Celovec, 17. okt. To, kar je bilo po eskalaciji nemško nacionalnega šovinizma proti slovenski manjšini na Koroškem pričakovati, se je zgodilo. Koroški Slovenci so fizično ogroženi in se upravičeno boje za svoje življenje. Prva žrtev fizičnih napadov na koroške Slovence je živinozdravnik in občinski odbornik v Pliberku dr. Marko Dumpelnik, ki so ga nacionalistični ekstremisti sinoči napadli in ga ranili, tako da se zdaj zdravi v deželni bolnišnici v Celovcu. (…)
Delo, 18. oktobra 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
