Katarine se bom vedno spominjala s podelitve nagrad Prešernovega sklada, po nagrado je prišla s črno avbo na glavi. Primoža ne bomo pozabili niti zaradi vloge v Frljićevi predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine in v najnovejši, Boško in Admira, Katarine pa ne zaradi vlog v Via Negativi in v filmu Odrešitev za začetnike.
Ikoni kolesarskih protestov pred dvema letoma. Angažirana in kritična do vsega, kar se v teatru in družbi dogaja narobe.
Demonstracije študentov v Srbiji. Presenečenje? Po trinajstih letih strahovlade se je morala zgoditi tragedija v Nišu, da so se študentje zganili …Primož: Najprej sem se vprašal, kako je mogoče, da je tako dolgo trajalo, preden je prišlo do tako velikega, močnega odpora. Ne smemo namreč pozabiti, da so protesti, boj posameznikov in nevladnih organizacij obstajali ves čas. Hitro ugotoviš, da so takrat, ko imaš vlado, ki ima svoje lojalne »vojake« v vseh podsistemih družbe, kjer so skoraj vsi mediji režimski, kjer je korupcija osnovni modus operandi, ljudje prestrašeni. Generacije, ki so nekaj podobnega doživljale pod Miloševićem, potem generacije pod Vučićem, so vzgojene na eni strani v brezsramnosti, nedotakljivosti in na drugi v strahu. Morala se je roditi nova generacija, ki se ji nasilje gabi in ki nima prihodnosti …
Katarina: … in nima ničesar izgubiti. Rekli so si, ali zgnijem tukaj, pobegnem drugam ali pa nekaj naredim. Žal se je morala zgoditi katastrofa v Nišu, ki je sprožila proteste. Zanimivo, kako hitro so se razširili. Očitno so se opogumile tudi starejše generacije. Predvsem pa je ogromno solidarnosti med generacijami, kar se mi zdi pri tem dogajanju bistveno. Podobno je bilo pri protestih v Ljubljani.
Veliko ljudi je bilo ganjenih med ogledom posnetkov, na katerih je videti, kako so prebivalci vasi in mest pričakali demonstrante s hrano, odejami, polnilniki za telefone, šotori, predvsem pa z veliko naklonjenostjo.Primož: Ko smo igrali Frljićevo predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine v Srbiji, v Novem Sadu, smo imeli po predstavi pogovor. Bil je zelo čustven, govorila je tudi starejša generacija. Spomnim se gledalke, ki se je med pogovorom zlomila in rekla, da si ne more odpustiti, da ni aktivno nasprotovala vojni in Miloševićemu režimu, ter da še danes ne ve, zakaj ni. To je strah. Zdaj ljudje vidijo, kaj vse je mogoče, vidijo, da lahko. Ko gledam svojo generacijo, mislim, da smo bili na tak način vzgojeni.
Na kakšen način?
