Zagotovo jih zaznavamo, ali se s tem zavestno in ozaveščeno ukvarjamo, pa je vprašanje. Zato je sociologija zvoka oziroma zvočnosti, s katero se ukvarjam, tako zanimiva. V metodi analize se v ničemer ne razlikuje od drugih socioloških analiz, razen v tem, da pri obravnavi družbenih pojavov upošteva tudi njene zvokovne vidike, ki pa so še posebej zanimivi zato, ker je zvok tako zelo izmuzljiv. V trenutku, ko se zgodi, ga že ni več, zato ga je težje obravnavati, obenem pa ga je zanimivejše sistematično obravnavati. Oblast se pojavlja v vseh, tudi vsakdanjih situacijah, kako zveni, pa je odvisno od posamezne situacije, od razmerij moči. Ta razmerja pomenijo hierarhijo, včasih tudi njeno rušenje, rahljanje. Pride do nasprotij, ki spodbujajo tudi nove, antagonistične strukture zvočnosti.
Ali vaše zanimanje za zvok izhaja tudi iz dejstva, da vas zanima glasba? Glasba nas navdušuje, ko pa slišimo zvok oblasti, nas to iritira.Zanima me tudi zato, ker me zanima, kako uporabljamo jezik, zvok pa je preprosto del naše rabe jezika. Ni pomembno samo to, kaj govorimo, temveč kako to povemo. Kakšna je interakcija med dvema ali več govorci, na kakšen način komuniciramo, kaj sporočamo z neoprijemljivimi, mehkimi fakti. Ali pa česa nočemo sporočati. Interes za jezik je moje glavno vodilo. Enako kot v poeziji.
V knjigi večkrat omenjate obdobje epidemije in takratno dogajanje. Dogodek, ki kar kliče po analizi oblasti, birokracije. Kar je takrat delala oblast, je šlo čez vse meje. Izkoristila je vsako priložnost, da je bila oblast. Je bil to dodaten vzgib za analizo oblasti?Zanesljivo, saj je šlo za izjemno situacijo. Če ostanem pri temi zvokovnih družbenih pojavov, je epidemija, zlasti lockdown, vzpostavila ekstremno situacijo zvočnosti v javnih prostorih, ker jih je izpraznila. A jih v resnici ni, ker niso vsi odšli z ulic. Kdor je imel dom, je odšel domov, kdor ga ni imel, je ostal zunaj. Zanimivo dogajanje, zato sem to tudi vključila v knjigo. Lockdown je pokazal, kaj pravzaprav sestavlja urbani prostor. Pokazal je na razredne razlike, ki jih morda v vsakdanjem življenju niti ne opazimo, potem pa smo jih nenadoma slišali. Brezdomci, kdor koli, ki ne more biti v svojem domu, je bil v tistem trenutku dobesedno na ulici in tam še bolj pod drobnogledom oblasti. Vzporedno je potekalo spremljanje okužb s posebno aplikacijo, ki je pomenila novo obliko nadzora, tako da je oblast razširila svoj nabor agentov nadzora. Agenti nadzora niso bili več zgolj represivni aparati države, temveč je oblast poskušala doseči, da so civilni posamezniki sami nadzorniki, v službi države, v službi oblasti. Aplikacija je namreč sporočala, kdo v naši bližini je lahko okužen s covidom. V knjigi navajam primer posameznika, ki je s pomočjo aplikacije ugotovil, da ima njegov sosed covid. Nekaj, kar naj bi bilo zasebni podatek, je postalo podatek, dostopen mnogim ljudem, vsaj tistim, ki so bili blizu nekoga. Kar je gotovo prispevalo k strahu in ustvarilo situacijo, ki se tudi zdaj, ko ni več pandemije, zaostruje, se pravi vzpostavljanje nadzora vseh nad vsemi.
