Okroglolični očalar z brčicami, ki si je z rezilom prebadal jezik in lica, v telo zatikal neštete igle ter z vzdihi in izdihi v notranjosti telesa povzročal seizmično valovanje, ni prav nič spominjal na bojevnike v črnem – na neustrašne, agilne, vešče borce, najete morilce, ki v filmih in stripih skorajda nevidni hodijo po vodi, preskakujejo zidove in mečejo šurikane, sedemkrake zvezde.
»Vi, zahodnjaki, pogosto mislite, da so nindže možje teme, ki so znali le ubijati,« je dejal Tošinobu Vatanabe v knjigi Johna Mana Nindža, 1000 let senčnih bojevnikov. »Popolnoma napačna predstava! Zapisi, prav vsak izmed njih, že v prvih vrsticah vztrajajo, da je najbolj pomemben čist um.«
Le kaj naj bi to pomenilo, se je spraševal avtor. »Ne počni grdobij! Nindže so verjeli v mir. Z namenom, da bi se ognili vojnim spopadom, so zbirali informacije. Ubijati so bili pripravljeni le, če je bilo to res potrebno oziroma za lastno preživetje. Borilne veščine so prakticirali le za samoobrambo. Seveda pa niso bili vsi nindže takšni. Zato viri poudarjajo potrebo po čistem umu.«
