Katerina, ki so jo prijatelji in trenerka Anastazija Mešanenkova klicali preprosto Katja, je bila poosebljenje otroške radosti in neizmerne discipline. V telovadnici je bila tista deklica, ki je s svojo vedrino dvigovala moralo ekipi, na tekmovanjih pa resna tekmica, ki ji je stroka napovedovala bleščečo prihodnost v ukrajinski reprezentanci. Njen svet so bili trakovi, kiji in sanje o velikih odrih. Te sanje so se končale 10. marca 2022, ko je ruska raketa zadela njihov dom v Mariupolu. Katerina in njen oče sta umrla takoj, ko se je hiša zrušila nanju. Njena mati Marina in brat Artem sta napad po čudežu preživela.
Medtem ko je Marina, ujeta pod težo betona, trpela zaradi hudih poškodb, je bil prav mladi Artem tisti, ki ji je v temi ruševin vlival upanje, dokler ju niso našli reševalci. Marina Djačenko danes v svoji neizmerni bolečini svetu pripoveduje zgodbo o deklici, ki bi morala živeti svoje sanje, ne pa postati žrtev vojne.
»Katerinina smrt me navdaja z neizmerno žalostjo. Kot vedno pravim, smo vsi del gimnastične družine. Ne glede na njihovo narodnost so vsi telovadci moji otroci, vaši otroci in naši otroci,« je aprila 2022 dejal Watanabe.
Od takrat do danes je po uradno potrjenih virih v ruskih napadih na Ukrajino izgubilo življenje že več kot 790 otrok. Leto 2025 je bilo zanje najbolj smrtonosno od začetka invazije, letos je še huje, samo v prvih štirih mesecih leta 2026 je bilo ubitih ali ranjenih 294 otrok, kar je skoraj tretjina več kot v zadnjem delu leta 2025.