Država in družba sta vsled (pre)številnih poosamosvojitvenih projektov in v mrzličnem pehanju, da bi se predstavili svetu v karseda demokratično liberalni podobi, pozabili na vprašanje etike in morale naših najvišjih funkcionarjev, zastavonoš naše demokracije in gospodarskega razvoja. Medtem ko smo sedmo božjo zapoved »ne kradi« zapisali na vse možne načine – pri realizaciji sicer kar precej šepamo – in celo predvideli kazni, smo šesto »ne nečistuj« povsem zanemarili. Tematika, kdo s kom, kako, zakaj in kje, je »terra incognita«, rekli bi puščava. Poenostavljeno povedano: nimamo jasno kodificiranega, uzakonjenega in v uradnem listu objavljenega pravila, ali lahko nosilci najpomembnejših politično-gospodarskih funkcij prešuštvujejo in vstopajo v moralno sporna prijateljsko-ljubezenska razmerja, pa s kom, kolikokrat in kdaj se lahko zapletejo v takšne odnose, kdaj je to konflikt interesov in kdaj prehaja v javno-zasebno partnerstvo. Nimamo opredeljeno, kateri organ ali institucija to spremlja, ocenjuje, sankcionira. Bi bilo morda za to primerno kakšno ministrstvo brez listnice, nemara parlamentarna komisija ali pa povsem neodvisen organ, kot sta denimo KPK in računsko sodišče?

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo