Temu vprašanju sem se izognil z odgovorom, ki je bil na pol šaljiv, na pol resničen: »Niti slučajno,« sem odgovarjal, »moj zgodovinski spomin mi preprečuje, da bi sodeloval v kakršni koli dejavnosti, sploh pa na tem koncu sveta, kjer se množica ljudi, oblečena v nekakšne uniforme in s pritrjenimi številkami na hrbtu, z neizmernim navdušenjem predaja tovrstni dejavnosti. Obenem ste na teh geografskih širinah v povprečju preveč svetlopolti in svetlolasi, da bi bila tovrstna dejavnost videti popolnoma nedolžna.«
Izrazito čaščenje telesne vadbe se mi nikoli ne bi dozdevalo sumljivo, če ga ne bi pogosto spremljal nekakšen antiintelektualizem, ki je še toliko bolj sumljiv, ker je povezan z vse bolj škodljivim antielitizmom; in ker sodobni antielitizem za čuda dopušča tudi najbolj grobe kršitve v gospodarstvu in slavi vulgarnost milijarderjev, ne pa tistih, ki so si avtoriteto pridobili s študijem in stalnim tihim delom; sodobni antielitizem gre celo tako daleč, da se zmrduje nad fotografijami, na katerih so v ozadju stanovanj knjižne police, z utemeljitvijo, da je to le še en način, da bi se tisti, ki niso imeli sreče, da bi se rodili v izobražene družine, počutili slabo.
Naj na tej točki pojasnim, da sem se v prvi polovici svojega življenja tudi sam zelo navdušeno ukvarjal s športom, zdaj pa to počnem le še zmerno, saj se moram žal spopasti s škodo, ki jo je moja pretirana mladostna vnema povzročila sklepom in drugim tkivom. Obenem pa me vedno znova navdušenje in gorečnost, s kakršno to počne slovenski narod, ter patriotizem, ki ga v Sloveniji predramijo športni dosežki, primorajo, da svojo telesno vadbo iz sramežljivosti izvajam malodane na skrivaj. Enaka, nacionalistično naravnana strast je namreč prisotna tudi v državi, kjer sem se rodil, le da ima zaradi teh rezultatov naše navdušenje drugačne oblike mazohizma.