Vsaka ljubljanska novogradnja je danes predvsem simbol, saj tudi najbolj všečna stavba govori le delček nevšečne zgodbe. Zgodbe o koncu zgodovine mesta po meri in potrebi njegovih prebivalcev, zgodbe o eliti in amorfni masi, zgodbe o gentrifikaciji, turistifikaciji in raciji, kakor želite. Župan Ljubljane je za Ljubljančane tako že zdavnaj postal le obraz te zgodbe, pri tem pa pozabljamo, da to ni lokalna, temveč je globalna zgodba, ki na zelo podoben način poteka v Berlinu, Bukarešti in Bogoti. Zato bi bilo dobrodošlo, če bi kdaj pa kdaj o tej zgodbi razmišljali tudi zunaj okvira, ki sliši na ime Zoran Janković.
Novo kopališče oziroma Športni center Ilirija na prvi, zunanji pogled tudi meni ni najbolj všeč. Mogočna stekleno-železna gmota, ki se kot cunamijevski val preliva čez obnovljeno betonsko pročelje starega kopališča, je videti kot lucidna prispodoba našega časa, v katerem novo požira staro, in bi kot umetniška instalacija odlično delovala v Cukrarni, a kot stavba ob Tivolski cesti se vendarle zdi neuravnotežena.
