Poglejmo najprej gospodarsko rast v letu 2021: bruto družbeni proizvod (BDP) je realno narasel za 6,1 odstotka, nominalno pa je narasel za 8,6 odstotka, saj je bila inflacija 2,5-odstotna. Nominalno to znese 3,446 milijarde evrov. Toda bruto zunanji dolg, torej dolg državnega proračuna, podjetij in gospodinjstev, je prav tako narasel za podoben znesek: 3,473 milijarde evrov. Zunanja zadolžitev vedno nastane, da bi pokrila notranje deficite. Omenjeni dolg v Sloveniji pomeni, da so bili potrošnja gospodinjstev, investicije in državna potrošnja (za zdaj pustimo ob strani izvoz) večji od dohodkov, ki so jih imeli na voljo gospodinjstva, podjetja in država. Povečanja potrošnje gospodinjstev, investicij in potrošnje države so bila v celoti financirana z zadolževanjem v tujini, prav ta povečanja pa so (skupaj z večjim izvozom) dala tudi povečanja slovenskega BDP v letu 2021. In tako je bilo povečanje denarnega BDP v letu 2021 skoraj enako povečanju skupnega dolga gospodinjstev, podjetij in države oziroma bruto zunanjemu dolgu Slovenije.
Še bolj nerodna je ugotovitev za leto 2020. Tedaj je realni BDP padel za 4,2 odstotka, denarni pa za 3,06 odstotka ali 1,479 milijarde evrov. Če upoštevamo, da je zunanje zadolževanje v državo prineslo za 4,453 milijarde evrov denarja in dohodkov, ki jih nismo zaslužili z gospodarsko dejavnostjo, je gospodarska dejavnost v državi ustvarila le 42,462 milijarde evrov virov za efektivno povpraševanje, in ne 46,918 milijarde evrov. Rast denarnega BDP je bila torej v resnici za 12,2 odstotka nižja glede na leto 2019. Kakršnakoli samohvala z gospodarsko rastjo je očitno popolnoma odveč. Vsi pozitivni vidiki gospodarske rasti so bili le bruto zunanji dolg.
Ob tem je treba opozoriti še na prezrto dejstvo, ki prav tako kaže na stagnacijo slovenskega gospodarstva v letu 2021. Kot sem že omenil, je v letu 2020 BDP realno padel za 4,2 odstotka. Ob nespremenjeni produktivnosti okoli 37.000 pred tem zaposlenih ni imelo več dela. V resnici je formalna delovna aktivnost padla za 11.000 oziroma 1,2 odstotka. Potem pa je leto 2021 prineslo 13.000 več zaposlenih, kar pomeni 1,5 odstotka. Leto 2020 je očitno zaradi pandemije, ko se gospodarske dejavnosti ni dalo ali znalo organizirati, prineslo manj zaposlenih, dejavnosti in dohodkov (plač, prihrankov, davkov), kar smo delno popravljali z zunanjim zadolževanjem, leto 2021 pa je omogočalo več zaposlenih, dejavnosti in dohodkov, a povečanje efektivnega povpraševanja je v celoti izhajalo iz zunanjega zadolževanja.
Z vidika brezposelnih so seveda pomembne državne podpore, ki so bile zaradi deficita državne blagajne v celoti financirane z zunanjim zadolževanjem državnega proračuna. Tako je registrirana brezposelnost narasla le za okoli 10.000: ljudje so bili zaposleni, a niso ustvarjali BDP.
Pri tem so bili mladi (od 15 do 29 let) žrtve zagotavljanja stabilnejše zaposlitve starejših (od 50 let). V letu 2020 se je brezposelnost tako povečala za 15,9 odstotka, brezposelnost mladih za 20,3 odstotka in starih za 5,4 odstotka. Delo so očitno izgubljali mladi. Financiranje čakanja na delo, mesečni temeljni dohodek in subvencioniranje skrajšanega delovnika so bili sicer koristni ukrepi, a so bistveno bolj pomagali starejšim kot mlajšim. Očitno politika borbe s pandemijo v letu 2020 ni preprečila zaustavitve gospodarske dejavnosti in nastajanja brezposelnosti. In to so najbolj čutili mladi.
Oživljanje gospodarske rasti po aprilu 2021, ki je bilo v celoti posledica sproščanja gospodarske dejavnosti (in ne kakšnih posebnih gospodarskih ukrepov), je tako najprej pomenilo vključevanje te latentne brezposelnosti in tistih mladih, ki so v letu 2020 izgubili delo in postali brezposelni. Do konca avgusta 2021 se je brezposelnost nasploh tako znižala za 20,6 odstotka, pri mladih za kar 33,9 odstotka in pri starih za 12 odstotkov. S tem se je vzpostavila struktura zaposlenih, kot je bila pred začetkom pandemije, mladi pa so se ponovno zaposlovali in delno dobili možnost tudi dodatnega zaposlovanja. Januar 2021 je prinesel od leta 2019 rekordno visoko brezposelnost, ta pa je dosegla rekordno nizke številke šele v zadnjih mesecih leta 2021. Leto 2021, s katerim se hvali vlada z vidika brezposelnosti, obsega tako rekordno nizko kot rekordno visoko število brezposelnih. Ob tem pa politika vlade za ohranitev zaposlenosti ni bila nevtralna: račun so plačali mladi v podjetjih, javnem sektorju, podjetništvu in raznih prekarnih zaposlitvah.
Čisto tesno je s pravkar opisano ugotovitvijo povezano vprašanje, kam je denar iz zadolževanja v tujini šel, kdo je z njim ustvarjal dohodke. Gledano po šolsko bi moralo tako zunanje zadolževanje pripeljati do presežka uvoza nad izvozom, saj daje kupno moč za nakupe v tujini, taki nakupi pa potem ustvarjajo notranje ravnotežje na področju potrošnje gospodinjstev, investicij in državne potrošnje. Vendar podatki tega ne kažejo: saldo izvoza in uvoza proizvodov ter storitev v letu 2020 je bil 4,362 milijarde evrov in tako je moralo biti tudi v letu 2021.
Denar, ki je vstopil v državo preko zunanjega zadolževanja, torej ni šel za uvoz tujega blaga, pač pa se je moral porabiti nekje v državi. Brskanje po podatkih hitro odkrije, da se je pomemben del tega denarja tudi na poseben način zamrznil. Tako imenovane denarne rezerve, ki niso nič drugega kot »denar v nogavici«, so v letu 2020 narasle za 3,458 milijarde evrov, v letu 2021 pa do desetega meseca za 3,394 milijarde evrov – številke, zelo podobne bruto zunanjemu dolgu. Ker je vsaj za leto 2020 jasno, da je potrošnja gospodinjstev padla in da so padle tudi investicije, je jasno, da je denar šel iz tujine zelo neposredno do podjetij in zlasti prebivalcev ter se zamrznil v kratkoročnih vlogah na bankah. Ta ugotovitev velja tudi za leto 2021, le da je do prebivalstva prišel preko investicij, potrošnje gospodinjstev in državne potrošnje. Vem, da sem nekje slišal predsednika vlade govoriti, da so ti prihranki prebivalstva tudi dosežek vlade v hudih časih, ko bi pričakovali, da bosta gospodarstvo in prebivalstvo brez denarja. Da je gospodarska politika omogočila celo varčevanje gospodinjstev. A ni tako. Po eni strani so ti denarji navaden kredit in niso zasluženi s proizvodnjo proizvodov ter storitev. Po drugi strani pa so znak, da tako gospodinjstva kot podjetja ne zaupajo prihodnjim letom. Namesto da bi trošila, imajo raje denarne rezerve, pripravljene za hude čase, čase, ki naj bi bili celo hujši od sedanjih. Vlada očitno ni zgradila zaupanja v svetlo prihodnost. Pri tem ni nepomembno – čeprav je rečeno malo po šolsko – da ti denarji niso prihranki, da so rezerve. Prihranki bi postali, če bi jih investirali, če pa bi jih potrošili, bi postali potrošnja gospodinjstev.
Večkrat sem že opozarjal, da ti podatki kažejo tudi, da kreditni denar ni šel v prave roke. Žrtev mladih sem že omenil. Če bi ga dobili tisti, ki bi ga res potrebovali, preprosto ne bi mogle nastajati denarne rezerve v takem obsegu. Ljudje bi ga potrebovali za preživetje.
Gospodarsko in finančno upravičeni ukrepi iz nabora vseh PKP-zakonov so bili le trije: financiranje čakanja na delo, mesečni temeljni dohodek in subvencioniranje skrajšanega delovnika. Vsi drugi so bili odveč in le kupovanje volilcev. Najslabši so bili turistični boni. Ti so le malo pomagali turizmu, glede na učinke so bili preobsežni, saj turizem ni tako pomembna dejavnost v slovenskem BDP, ob tem pa so zakuhali vsaj jesenski val pandemije. O tem, da smo zlasti v letu 2020 preveč denarja dali za zdravstvo, sem že pisal (Objektiv, 11. 12. 2021). Najrazličnejši podtaknjenci, ki niso imeli prav nobene zveze s pandemijo, so sramoten in prevarantski način izvajanja socialno-ekonomske reforme, ki jo je vlada vsaj sprva zakamuflirala v PKP-zakone, da teh reform ne bi prehitro opazili. Danes ji tega ni več treba. Ob tem je bilo veliko »cukrčkov«, ki so bili namenjeni tako dojenčkom kot študentom, kmetom, občinam in upokojencem. Bili so namenjeni volilcem, saj so bili enkratni in niso reševali nobenega problema niti mladih niti starih. Še zakon o dolgotrajni oskrbi nima dolgoročnega finančnega vira. Govoriti, da je vir za dolgotrajno oskrbo proračun, je pokvarjeno, če vemo, da se ta vzdržuje z zunanjim zadolževanjem.
Ob tem podatki razkrivajo, da je večina denarja iz zunanjega zadolževanja odšla v plače. A to niso bile plače v tržnem sektorju, saj so te v letu 2020 narasle le za 3,8 odstotka, kar je glede na negativno gospodarsko rast nepojasnljivo. Kar za 10,8 odstotka so se povečale plače v javnem sektorju; v bolnišnicah celo za 17,7 odstotka. In po tej poti so dobili kreditni denar tujih investitorjev v Slovenijo očitno ljudje, ki niso najbolj potrebovali podpore. Ta denar vsaj v letu 2020 ni šel niti v investicije niti v potrošnjo gospodinjstev, ker je delovna sila zbolela in gospodarske dejavnosti ni bilo mogoče organizirati. Povečeval je omenjene denarne rezerve, premožnejši so ga dali na hladno za slabe čase. Da v takih razmerah zdravniki izsiljujejo višje plače, vlada pa jim prikimava, je nerazumljivo. Ne vem, ali se zdravniki zavedajo, da bodo njihove višje plače financirane iz zunanjega zadolževanja, saj jih bo pokrival deficitni državni proračun. V razmerah, kot so zdaj, jih bodo plačevale jutrišnje delovne generacije.
Če bi govoril o inflaciji, pa bi moral omeniti, da s takimi plačami že od leta 2020 nastaja zametek inflacijske spirale, ki lahko Slovenijo pripelje tudi med rekorderje v inflaciji. Upam, da se vlada tudi s tem ne bo hvalila. Rast plač – ki je tu že tretje leto – na eni strani in denarne rezerve na drugi strani so prava eksplozivna mešanica za visoko inflacijo, kar posebej velja, če iskre prihajajo tudi s svetovnih trgov in gospodarstev. Vsako pospeševanje efektivnega povpraševanja na domačem trgu – na primer s sproščanjem kreditov prebivalstvu – bi bilo skrajno nevarno. Vidim, da se tega zaveda tudi Banka Slovenije.
Ob plače spada tudi očitek vlade, da ne razume, zakaj številni ne podpirajo dohodninske reforme, ki bi dala ljudem višje plače. Predlagane reforme zajemajo dohodninske davke (sem spada tudi davek na dohodek pravnih oseb – profit) in pomenijo premik sredstev iz kolektivne potrošnje (preko državnega proračuna) v zasebno potrošnjo (potrošnjo iz žepa). Ker gre torej le za zmanjšanje ene oblike potrošnje v korist druge, se celotno povpraševanje ne spremeni, zmanjšajo pa se prilivi v državni proračun. Če upoštevamo multiplikativne učinke, ki nastanejo čez čas, pa se skupno povpraševanje celo zmanjša. Tako se v kratkem in daljšem času prihodki državnega proračuna zaradi nižjih dohodninskih davkov zmanjšajo, kar vodi do zadolževanja države v tujini, osiromašenja dejavnosti javnega sektorja in njegovega pretvarjanja v tržni sektor. Današnje nižje davke bodo v vsakem primeru nekoč plačevali tudi naši otroci.
Dohodninski davki tudi ne vplivajo na ceno delovne sile, odnos med neto, bruto in bruto bruto plačo, strošek delovne sile za podjetja in konkurenčnost podjetij. Na te kategorije vplivajo prispevki. Če bi hoteli preko njih prispevati h konkurenčnosti našega gospodarstva, bi jih morali znižati in nadomestiti z višjimi (in ne nižjimi) dohodninskimi ter premoženjskimi davki. Ob tem ni nepomembno, da pri nas 900.000 zaposlenih iz dohodkov iz dela, ki obsegajo 35 odstotkov BDP, plačuje (skoraj v celoti) za zdravstvo in pokojnine, lastniki kapitala, ki si tudi prisvajajo več kot 30 odstotkov BDP, pa za te namene ne plačajo ničesar. Če bomo v prihodnje hoteli financirati področja širitve zdravstva, dolgotrajne oskrbe, šolstva, okolja in pokojnin, bomo potrebovali več denarja. Te reforme bodo morali plačati bogatejši. Zagotavljanje dodatnih proračunskih sredstev bomo morali doseči s povečanimi (progresivnimi) dohodninami nad sedanjim zgornjim razredom, večjimi davki na profit in dediščine ter davki na premoženje in bogastvo.
Nižji davki pri najvišjem dohodninskem razredu tudi ne morejo popraviti plač strokovnjakom, da ne bi odhajali v tujino po boljšo plačo, saj je zaostanek teh plač pri nas bistveno prevelik in ne izvira iz davkov. Treba je razumeti ta zaostanek. Če podjetja potrebujejo take strokovnjake, jih bodo lahko obdržala z boljšim plačilom, če bodo seveda znala take strokovnjake sploh koristno uporabiti (za proizvode po višjih cenah, ki omogočajo tudi boljša plačila).
Zanimivo je, da je denarnih rezerv skoraj 35 milijard in da nismo nikoli pomislili, da bi se podjetja in zlasti državni proračun zadolžili pri lastnikih teh denarnih rezerv. Denarnih rezerv je vsaj za dve nuklearki, za več kot deset tirov Divača–Koper in za vse avtoceste, ki nam v Sloveniji še manjkajo. Zlahka bi s prebuditvijo teh denarnih rezerv pokrivali tudi vsakoletni deficit državnega proračuna. Z obveznicami, ki bi jih gospodinjstva in podjetja kupila z denarnimi rezervami, bi zlahka nadomestili zunanje zadolževanje državnega proračuna. Takšno zadolževanje ne bi vodilo do problemov trgovinskih bilanc, obresti na dolg pa ne bi plačevali tujcem, temveč slovenskim kupcem teh obveznic. Lahko da bi bilo tako zadolževanje za državni proračun v nekaterih primerih dražje od zadolževanja na tujih finančnih trgih, a obresti bi ostale doma. Predvsem pa bi za gospodarsko rast jalove denarne rezerve spremenili v pravo varčevanje. Zakaj nismo nikoli poskusili s takim zadolževanjem, je težko reči. Bi pa skoraj zagotovo tudi uspeh takega zadolževanja pokazal, koliko prebivalstvo verjame v zaupanja vredno obnašanje in ravnanje oblasti. Finančni trgi namreč jasno pokažejo, ali varčevalci verjamejo, da lahko zaupajo vladam in politiki glede tega, da bodo glavnice in obljubljene obresti dobili vrnjene. V Sloveniji imamo s tem kar nekaj slabih izkušenj in tudi sedanja vlada očitno ni prepričana, da ji prebivalstvo dovolj verjame.
Kako so potem krediti iz tujine prišli do prebivalcev in delno podjetij? Očitno v največji meri preko zadolževanja državnega proračuna, in ne preko zadolževanja podjetij ter gospodinjstev. Javnofinančni primanjkljaj v letu 2020 je znašal 3,542 milijarde evrov, do desetega meseca v letu 2021 pa že 1,9 milijarde evrov. Dovolj, da pojasnimo celotno povečanje potreb po zunanjem zadolževanju državnega proračuna. Ta način nastajanja zunanjega dolga je vsaj do neke mere specifičen glede na vzroke za povečevanje zunanjega dolga v tujini v preteklosti. V obdobju od leta 2004 (vezava tolarja na evro) do krize leta 2009 je dolg narasel za okoli 25 milijard evrov, a zadolževala so se podjetja (od 2006 do 2008 za okoli 22 milijard evrov). Država je celo nekaj zmanjšala svoj javni dolg do tujine. Vlada se v tem obdobju torej ni zadolževala, kriva pa je tega, da ni reagirala na zadolževanje podjetniškega sektorja in da je dovolila pregrevanje (celo nekaj prispevala k njemu) gospodarstva, ki se je končalo leta 2007 tudi z rekordno inflacijo. Te krivde vlada iz tistega časa – in vlada je vedno zadolžena za gospodarsko politiko – ni nikoli priznala, zato se tudi ni ničesar naučila iz teh grenkih izkušenj. Od leta 2009 so se podjetja razdolževala in vlada zadolževala, a bruto dolg do tujine je ostal dokaj stabilen vse do leta 2014. Takrat je bančna sanacija povečala dolg za okoli pet milijard evrov. A se je bruto zunanji dolg potem zmanjševal vse do leta 2020, ko je nastopil covid-19. Nič ne koristi, če ne priznamo, da je bil skok v zadolžitvi leta 2014 posledica zadolževanja v obdobju 2004–2009: prezadolžena podjetja iz tega obdobja so bankam morala vračati kredite, tega niso bila sposobna zaradi recesije in svetovne finančne krize, banke je rešila država s prevzemom slabih terjatev in njihovim poplačilom z najetim kreditom, banke pa so potem s tem kreditom posredno poravnale svoje obveznosti do tujine. Kaj govori ta zgodba? Kredite je treba vračati, včasih prej, drugič slej. To velja tudi za državo, ki je edini krivec za hitro večanje bruto dolga do tujine po letu 2020. Če je to zadolževanje danes nepremišljeno in preveliko razmetavanje denarja, bo zanj kriva država, in ne podjetja ali gospodinjstva. In zadaj bo kriva neka vlada. Gospodinjstva, da ne boste nekoč kriva, nikar ne nasedajte sladkim besedam bank!
Ko ljudje razpravljajo o kreditu, ki ga najame državni proračun, običajno pozabijo na splošne značilnosti kreditno-upniškega odnosa, ki velja tudi za vsakega posameznika. Če kupujete avto in ste zanj sposobni v petih letih privarčevati 30.000 evrov, lahko vzamete pri ničelni obrestni meri kredit za 30.000 evrov. Prednost kredita je, da lahko kupite avto takoj, pri varčevanju pa šele čez pet let. Če bi bila obrestna mera nič, bi vsi vzeli kredit, a ne več kot 30.000 evrov, kolikor ste sposobni privarčevati. Če bi ga vzeli več, ga ne bi bili sposobni vrniti. Obresti, če so pozitivne, so z vašega vidika cena, ki jo morate plačati, ker imate denar že danes, in ne šele čez pet let. Za kreditodajalca pa so oportunitetni strošek, ki nastane, ker je dal denar vam, in ne komu drugemu na finančnem trgu. Čim višje so, tem manj kredita lahko vzamete, če v petih letih niste sposobni privarčevati več kot 30.000 evrov. Vse to velja tudi za državo, če najema kredite in se zadolžuje. Le da v primeru držav o tem, koliko kreditov lahko ima posamezna država, odločajo kreditodajalci (kar pravzaprav velja tudi za posameznike). Države običajno kredite vračajo tako, da najamejo nove kredite za poplačilo glavnice in tudi plačilo obresti. Ali bodo tuji investitorji presodili, da bodo podelili nov kredit za poplačilo starega, pa je odvisno od njihovega zaupanja v državo, in sicer tako v podjetniški sektor in gospodinjstva kot v državni proračun in vlado za njim. Pri tem ti upoštevajo velikost BDP, še bolj pa ocenjujejo splošne gospodarske in tudi politične razmere v državi. Zelo pomembne so tudi bonitetne agencije, zlasti banke pa upoštevajo tudi napovedi svoje likvidnost in sposobnosti kreditiranja. Investitorji živijo od obresti, in ne od glavnic, a slednje jim omogočajo obrestne zaslužke, zato jih skrbno varujejo. Če investitorji presodijo, da država ne bo sposobna vračati glavnice niti tako, da pridobi nove kredite, ali celo plačati obresti, od njih ne bo dobila niti evra. Pred tako imenovanim defaultom lahko potem pobegne le k zelo stiskaškemu Mednarodnemu denarnemu skladu, ki seveda države rešuje tudi s kreditom, a ob tem zahteva, da se države začno obnašati zelo stiskaško, da »zategujejo pas«, kot pravimo v ekonomskem slengu. Kako je to videti, lahko te dni beremo v zvezi s primerom Argentine, pa tudi zgodba Grčije še ni pozabljena.
Ne gre torej zgolj za obrestno mero ali, kot menijo nekateri pri nas, za to, da naj se država zadolžuje, dokler je razmerje med zunanjim bruto dolgom glede na BDP dovolj nizko in obrestne mere ne presegajo stopnje rasti BDP (ali so celo ničelne). Države imajo zunanji bruto dolg tudi na višini, ki presega 250 odstotkov BDP, a imajo investitorji dovolj zaupanja v njihovo sposobnost servisiranja dolga (plačilo obresti in najemanje nadomestnih kreditov). In so države, ki imajo majhen delež bruto zunanjega dolga glede na BDP, pa nimajo zaupanja investitorjev. Primerjava med obrestno mero in rastjo BDP pa je sploh zgolj za gostilniške razprave. Tako imenovani solvency condition je v resnici veliko preveč zamotan, da bi ga lahko uporabljali za sklepanje na hitro.
Slovenija ima svoje lastne izkušnje, iz katerih se, kot je videti, nihče ni ničesar naučil. V letu 2020 je bruto zunanji dolg znašal 102,8 odstotka BDP, dolg državnega proračuna oziroma države pa okoli 80 odstotkov BDP. Za nas so poučna leta po krizi 2009. Pojav večjega deficita državnega proračuna v letu 2008 je znižal ocene bonitetnih agencij, zmanjšal možnost zadolževanja in povečal stroške zadolževanja, čeprav je BDP še rasel. V letu 2012 smo na tej podlagi vpeljali dramatično politiko »zategovanja pasu«, čeprav smo imeli v letih 2010 in 2011 pozitivno rast BDP, bruto zunanji dolg pa je bil v letu 2009 115,2 odstotka BDP in državni dolg 42,3 odstotka BDP. Tedaj sem bil prepričan, da bi morali bonitetne agencije tožiti. In nisem bil edini. Nezaupanje tujih investitorjev v Slovenijo torej ni temeljilo na zadolženosti, niti glede na BDP niti glede na stroške zadolževanja, pač pa na strahu politikov znotraj Slovenije pred večanjem dolga, sankcijami EU in prihodom »trojke«, znane iz Grčije, na strahu, ki so se ga nalezli tudi tuji investitorji in je bil motiviran politično. Ta zgodovinski primer jasno kaže, da lahko tudi sedanje zadolževanje naleti na nezaupanje v mednarodnih finančnih krogih, ki sploh ni pogojeno ekonomsko, pač pa je bolj odsev političnih razmer v državi. Če bodo prihodnji meseci in leta označeni z inflacijo, višanjem obrestnih mer in večjo previdnostjo investitorjev glede negotove prihodnosti, se nam lahko vse navedeno zgodi še enkrat. Zato sedanje zadolževanje brez meja na ravni države vodi do nepotrebnega izpostavljanja vseh državljanov Slovenije, ne da bi bili česarkoli krivi. Zadolžuje se namreč državni proračun, in ne podjetja in gospodinjstva. Banke pa, prosim, potrpite, da se tej noriji ne pridružijo tudi gospodinjstva.
