Zato da oživimo spomin na to, kaj je te mlade ljudi dvignilo v upor. In to v času, ko je njihovo dejanje terjalo izjemen pogum, izid upora pa je bil povsem negotov. Svoj pogum, da preprečijo izseljevanje svojih rojakov iz Obsotelja v nacistično Nemčijo, in odločenost, da preprečijo izbris svoje narodne identitete, so plačali tudi z življenjem.
Prav je, da se spomnimo njihovega junaštva ravno zdaj, ko smo priča silovitemu ideološkemu revizionizmu, še več, tudi podrejanju naše države tujim interesom, ki ga brezsramno uveljavlja del sedanje slovenske politike.
Ne smemo izgubiti etičnega kompasa. Ta kaže, kaj je prav in kaj je nápak v trenutkih usodnih odločitev. Zato nam ne more biti vseeno ob poskusih razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja, ki ga simbolizira rdeča zvezda. Tudi z njim je bil ustvarjen temelj slovenske države. S kolaboracijo pač ne.
Upor je vrednota, ki nas je ohranila kot narod. O tem priča tudi pogum brežiških teritorialcev, ki so nedaleč od tod, v Prilipah, leta 1991 zaustavili tanke agresorske JLA. Od prednikov so prevzeli in častno opravili dolžnost braniti svobodo in obstoj svojega naroda.
Upornost in vztrajanje sta del tiste resnice, zaradi katere Slovenci zmoremo vzeti nase vso našo zgodovino, v dobrem in v slabem. Omogoča nam, da z njo živimo in si z njo zagotavljamo tudi skupno prihodnost, ne da bi nas delile tragične zmote preteklosti. To zmorejo samo zgodovinsko dozoreli narodi. To Slovenci vsekakor smo. Čas je, da si to tudi dokažemo.
Verjamem, da se je marsikdo med vami po odzivih na izid nedavno končanih referendumov vprašal, kaj smo pravzaprav na teh referendumih odločili. In ko še nismo dobili niti odgovorov, so nas iz vladne koalicije že zasipali s predlogi novih referendumov. Te bi zdaj prilepili na ključni referendum o interventnem zakonu, zato da bi lažje zamegljevali njegovo vsebino. Pri čemer vsebina interventnega zakona z nepreglednim prepletom nedorečenih rešitev na številnih področjih skriva mnoge velike pasti.
Kaj vse bi spraševali, še sami ne vedo prav natančno. Za zdaj se zdi, da se bomo izrekali o tem, ali naj vlada nekaj deset tisoč ljudi iz javnih služb prezaposli v gospodarstvo. Pa o tem, ali imajo muslimanke, ki živijo med nami, pravico nositi svojo tradicionalno naglavno ruto. Ruta je globoko zmotila predsednika NSi Vrtovca in zdaj želi množično potrditev za svoje stališče, češ da ruta nevarno spodjeda naše tradicionalne krščanske vrednote. Kot da jih zanikanje genocida in pajdašenje z vojnimi hujskači ne! A o tem nas NSi seveda ne bo povpraševala.
Kaj nam pove izkušnja z nedavnimi posvetovalnimi referendumi? Predvsem to, da je šlo za podtikanje vprašanj v upanju koalicije, da se bo lahko sklicevala na rezultate. Ko so drugačni od pričakovanj, pa se odgovorom izmika, tako kot to počne predsednik vlade ob porazu glede ukinitve RTV-prispevka. O manipulativnosti vprašanj govori kampanja, v kateri ni bilo ne argumentov, ne skrbno pripravljenih analiz, ne tehtnih podatkov, nasprotno, zgolj prezir do opozicijskih in civilnodružbenih predstavnikov, do znanja in stroke, z izmikanjem odgovorom. Kazanje s prstom na druge, na napake predhodnikov, to niso nikakršni odgovori. So zgolj podžiganje jeze, egoizmov, konfliktov, ksenofobije in ustvarjanje kaosa. S takim pristopom že tako in tako spreminjajo podobo naše družbe, takšne, kot je opredeljena z našo ustavo. Ta je še branik pred zdaj že povsem odkrito grožnjo, da izgubimo demokracijo. Z grobimi zlorabami njenih instrumentov namreč vse bolj drsimo v avtokracijo.
Moraš biti res slep, da ne vidiš, da gre za premišljen načrt, ki ga niti več ne skrivajo. To so počeli že, ko so koalicijski poslanci na hitro, še pred nastopom vlade, sprejeli interventni zakon, v katerega so skrili nekaj zelo pomembnih posegov v javni sektor, v zdravstvo, v šolstvo in socialo. Računali so, da zaradi davkov ustavno sodišče referenduma ne bo dovolilo. A ga je.
Referendumski izid 6. decembra bo zato zares pomembno vplival na našo prihodnost. Ne glede na morebitne zaslepljevalne dodatne referendume se ne smemo pustiti preslepiti. Pri tem referendumu namreč ne gre zgolj za razumne gospodarske ukrepe, ki jih podpirajo gospodarska združenja. Spregledujejo pa žal vse drugo, med drugim dolgoročne posledice na drugih področjih, v katera posega zakon, ki je bil pripravljen brez resnega premisleka, brez analiz, brez podatkov in brez širšega dialoga.
Gre za načrtno razkrajanje našega družbenega tkiva. Sedanja vladajoča elita zavrača prepričanje in zavest, da smo in da moramo v sedanjih razmerah postajati vse bolj povezana skupnost – trdna državljanska, nacionalna in socialna skupnost ljudi, ki bomo drug do drugega spoštljivi in med seboj odgovorni. Temeljno vezivo takšne skupnosti je solidarnost. In prav solidarnost, ki vsem jamči javno dostopne temeljne dobrine, je zdaj na udaru. Temeljne dobrine želijo nadomestiti s trgom in njihovo privatizacijo.
Naj vas spomnim na trenutke, ko smo Slovenci bili takšna skupnost. Ob plebiscitu decembra 1990, ko smo skupaj iskali pot v zanesljivo prihodnost in prevzeli odgovornost za to svojo odločitev. Žal se je potem, ko je nevarnost pred zunanjimi pritiski popustila, del politike takoj znova oklenil tragičnih delitev. Zdaj s prevarami in zlorabami parlamentarne demokracije to pot nadaljuje.
Kar je še posebej nevarno, je, da to počnejo v trenutku, ko so ogroženi in razpadajo mednarodni pravni red in avtoritete mednarodnih institucij, med njimi tudi mednarodno sodišče za vojne zločine. V takšnih razmerah so najbolj ogroženi mali narodi, tudi slovenski. Naše meje so zagotovljene z mednarodnimi pogodbami. Če ne bodo priznavane, kdo bo varoval našo suverenost in ozemeljsko celovitost? Razklan narod, nepovezan, nesolidaren, razpet na okope strankarskih interesov tega ne bo zmogel. Še posebej, ker je del sedanje vladajoče politike v svoji sli po oblasti poklical na pomoč tujce in pred naše državne interese postavil interese tuje države.
Zakaj to počnejo? Odgovor je preprost. Ker lahko. Ker so si pribarantali večino v parlamentu. Sklicujejo se na volitve, na to najširšo demokratično legitimacijo. A na volitvah niso dobili glasov za prevaro, za sedanje početje Resnice, Demokratov, stevanovićev, mijičev. Oddali smo glasove za ljudi, ki so prisegli, da bodo spoštovali ustavo kot najvišji zakon. Spomnimo jih zdaj na to. In premislimo, kako bomo glasovali na referendumih, ki se nam obetajo.
Nikar se ne slepimo. Gre za veliko širše vprašanje. Za vprašanje, ali smo res pripravljeni pristati na oženje javnega dobra, na zlorabe instrumentov parlamentarne demokracije, na posege v našo pravno varnost in državljanske pravice, na politično podrejanje medijev, posebej RTV Slovenija. Pa na razne SKOK-e s podvajanjem tožilstev in s posegi v neodvisnost sodnikov in sodišč. Slednje je razkrila nedavna poniglava izjava visokega državnega uradnika, direktorja vladnega urada za komuniciranje, da je sodstvo leglo korupcije, ki potrebuje deratizacijo. Smo res pripravljeni zaupati prihodnost voditeljem, ki pristajajo na takšno sramotilno govorico, ki potvarjajo dejstva, se sprenevedajo, lažejo in nas podrejajo tujcem? Politikom, ki so sposobni zanikati celo genocid, ki se odvija na očeh vsega sveta, in nas prepričevati z lažnimi fotografijami?
Ni naključje, da predsednik vlade in predsednik državnega zbora, Janša in Stevanović, govorita, da so bili nedavni referendumi test zdrave pameti. Da, v resnici so bili test. Test o tem, koliko časa bo preteklo, preden bodo ljudje spregledali pokvarjenost in prevarantstvo, ki se ju poslužujeta.
Premislimo, v kakšno državo se spreminjamo. Vrnimo jo na vrednotno pot, za katero smo se skupaj odločili na matičnem referendumu, na plebiscitu 1990. Če smo morebiti na pravkar končanih referendumih o tem premislili premalo, zdaj te napake ne ponovimo. Ne dovolimo, da nam del politične elite ukrade državo. Tega nismo dovolili v vojni za Slovenijo poleti 1991, prav tako tega niso dovolili borci Brežiške čete in celotno narodnoosvobodilno gibanje leta 1941, ko je bil upor, naj povem še enkrat, izjemno pogumno dejanje, prihodnost pa povsem negotova.
Zato je danes vredno ohranjati spomin na vse naše upore.
MILAN KUČAN
Govor nekdanjega predsednika RS na slovesnosti ob spominu na Brežiško četo, Sromlje, 24. 10. 2026