Za mnoge je bilo to nepredstavljivo. Le kdo bi si tedaj upal napovedati, da bo majhna balkanska država kljubovala mogočnemu Stalinu? Prvi dnevi po razkolu so bili polni negotovosti. V zraku so visela vprašanja, ali bo jugoslovansko vodstvo popustilo pritiskom iz Moskve, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, morda celo do vojaškega posredovanja. Mnogi doma in v tujini so bili prepričani, da Tito ne more dolgo vztrajati proti politični, gospodarski in propagandni moči Sovjetske zveze ter držav vzhodnega bloka. Toda zgodovina je pokazala drugačen razplet. Posebnost tistih tednov je bila tudi prava medijska vojna. Časopisi, radio in politični govori so postali orožje, s katerim sta obe strani skušali dokazati svoj prav. Obtožbe Tita zaradi izdaje socializma, utrjevanja nacionalizma, osebnega kulta in odstopanja od revolucionarnih načel so se prepletale z izrazi podpore, zvestobe in prepričanja, da je prav njihova stran nosilka zgodovinske resnice. V burnem dogajanju se je hitro pokazalo, da spor ni bil zgolj ideološki. V ozadju so bila tudi vprašanja državne suverenosti, politične samostojnosti in razmerja med interesi velike sile ter pravico manjše države do lastne poti. Stalina je med drugim izjemno motila Titova ideja o tesnejši, celo federalni povezanosti Jugoslavije z Bolgarijo in Albanijo ter njegova podpora grškim partizanom na severu južne sosede. Časnikarski zapisi, nastali v tistih usodnih dneh, nam omogočajo, da začutimo ozračje časa, ko prihodnost še ni bila znana in ko nihče ni mogel z gotovostjo napovedati, kako se bo razpletel spor, ki je odločilno zaznamoval nadaljnjo pot Jugoslavije in pomembno vplival na razmerja med Vzhodom in Zahodom.
Pri cesarju Titu v gosteh
Švicarski neodvisni tednik »Die Wochenzeitung« priobčuje pod zgornjim naslovom naslednji zanimivi sestavek:
Evropski tisk s posebno pozornostjo piše o razmerah v Titovi ljudski republiki. Iz vseh teh poročil si človek počasi ustvari precej dobro sliko o tem, kaj se tam dogaja. Ta slika pravi, da vlada v Jugoslaviji neusmiljena diktatura. (…)
Zato so zadnje čase, to je, preden je Tito padel v nemilost, začeli prikriti, neuradni komunistični listi priobčevati o Titovini in o njenem maršalu tako imenovana »nepristranska« poročila. (…) Med številnimi takimi »nepristranskimi« popisi je posebno zanimiv eden, ki govori o pojedini pri Titu. (…) Ker je bil rdeči časnikar, ki to pojedino popisuje, sam pri Titu v gosteh in je torej gotovo na liniji, ni moči dvomiti o resničnosti njegovega prikaza, ki pravi:
»Pri vseh vratih stoje livrirani služabniki in čakajo zapovedi. Nazadnje napoči trenutek, ko goste povabijo, naj se malo pokrepčajo in posvežijo. Med gosti so generali, ministri in drugi Titovi dostojanstveniki.
Steklena vrata se odpro in generali s partizansko nebrzdanostjo vderejo v salone. Služabniki se jim šibko upirajo, a to dosti ne pomaga. Za lačnimi vojščaki pritisnejo mladi, krepki ministri, nato pa trop mladih žensk v belih večernih oblekah, ki so podobne kopalnim plaščem in nočnim srajcam. (…)
Tisto, kar je na mizah, človeka spominja na pojedine iz tisoč in ene noči. Vsega je v naravnost zapravljivem obilju. Naštel sem nič manj ko trideset pečenih prašičkov. Počivajo na srebrnih pladnjih in kažejo tisti otožni pogled, ki ga poznamo z dolgih diplomatskih posvetov. Celi pečeni kozliči in jančki kleče v velikanskih skledah, ko da je to samo po sebi umevno. Postrežejo nam z osemdeset različnimi predjedmi. (…)
Človek se čudi vsemu temu. Jugoslovanski kolega vpraša, naj uganem, koliko je vse to veljalo. »Milijon dinarjev!« rečem kar tako. »Kje neki! Niti beliča ne! Brž ko naši kmetje in ribiči slišijo, da prireja maršal pojedino, mu pošljejo v dar vse, kar imajo dobrega. Kmetje in ribiči, ki so se borili z njim, niso pozabili lakote, katero so trpeli po hribih z njim vred.« (…)
Demokracija (Gorica – Trst), 9. julija 1948
Jugoslovanski študentje v Moskvi maršalu Titu
Jugoslovanski študentje, ki študirajo v Moskvi, so poslali Centralnemu komitetu KPJ brzojavko, s katero izražajo svojo vdanost Centralnemu komitetu in maršalu Titu ter pravijo:
Jugoslovanski študentje, člani Partije in skojevci, ki študiramo v Moskvi, ki študiramo pri izviru veliki nauk marksizma-leninizma, smo globoko užaljeni z netočno kritiko dela našega vodstva in naše slavne Partije. Še bolj nas pa teži ta zgodovinska krivica, ker prihaja od slavne Boljševiške partije, ki smo vanjo neomajno zaupali. Prepričani smo, da bo resnica o delu naše Partije naposled le zmagala. Kljub vsemu ne izgubljamo zaupanja v slavno Boljševiško partijo, v neporušljivo prijateljstvo narodov Sovjetske zveze in Jugoslavije, v nesmrtnega voditelja naprednega človeštva – genialnega Stalina, ki nam je bil zmerom zvezda vodnica in to v naši veliki narodno-osvobodilni borbi v osvobodilni borbi vsega delovnega človečanstva. Verujemo, da bo tudi v tem vprašanju genij velikega Stalina našel resnico. Niti za trenutek ne dvomimo, da boste vi, naš Centralni komite z ljubljenim tov. Titom na čelu, kakor doslej, vodili naše narode v socializem pod nepremagljivo zastavo Marx-Engelsa-Lenina-Stalina, v neporušeni zvezi s Sovjetsko zvezo in z vsemi naprednimi silami sveta. (…)
Primorski dnevnik, 10. julija 1948
Kako so v Jugoslaviji sprejeli kritiko Kominforme?
Senzacionalni spor med maršalom Titom in maršalom Stalinom se lahko pojasni samo kot zadevo nacionalnega ponosa. Komunistične doktrine malo štejejo v tej besedni bitki, Jugoslovani čutijo, da se jih je bolj užalilo kot narod kot pa stranko.
Nekatere kritike Kominforme so upravičene: ljudstvo se je naveličalo primitivne nesposobnosti, orijentalske lenobe in balkanske grobosti uprave, ki je zrasla iz gozdov. (…)
Nekateri člani stranke so zmedeni, toda vdani Titu. Po njihovem mišljenju »Tito ve, kaj dela«. Če zunanje ambasade ali pa jugoslovanski begunci pričakujejo padec Tita, bodo bridko razočarani. (…) Winston Churchill je leta 1944 rekel, da je Tito držal 14 nemških elitnih divizij – to je število, katero sta proti sebi imela v Italiji ameriška Peta in angleška Osma armada. To so trdi ljudje in nameravajo ostati trdi v vojni ali pa miru. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 12. julija 1948
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si