Dvajset mladih, potetoviranih, mišičastih senc se je v soboto zjutraj, potem ko so prostor, na katerem naj bi se odvila spominska slovesnost, okrancljali z izlivi ljubezni obsojenemu vojnemu zločincu in njegovim gnusnim zločinom, spravilo na enainšestdesetletnega pisatelja in še sreča je, da se je za Vladimirja končalo brez hujših poškodb.
To je obraz moje Srbije, sem pomislil, ko je Vladimirjev vidno potolčeni, a ponosni obraz v kamero telefona obnavljal, kar se mu je ravnokar zgodilo. Ta obraz je morda izgubil bitko, saj je moral odpovedati slovesnost, a ni izgubil vojne. Vladimirjev obraz je bil obraz poraženca, a hkrati je bil tudi obraz zmagovalca, ker se ne skriva pred svetom za takšnimi in drugačnimi maskami in ker svojih prepričanj ne kraca na zidove skrivaj, v zavetju noči.