Ker se za dobrim konjem, kot pravi pregovor, najbolj kadi, si »našega« Jožefa lastijo tudi drugi narodi. Nemci zato, ker je bil njegov oče, davčni nadzornik in odličen violinist Anton Hermann Ressel Nemec, Čehi zato, ker je rojen na Češkem in ker je bila njegova mati Marija Ana Konvičkova Čehinja in mu dala ime Josef Ludvik František, Avstrijci zato, ker je vse življenje deloval na območju Avstro-Ogrske, Italijani zato, ker je prve poskuse z ladijskim vijakom na parniku opravljal v Tržaškem zalivu, Hrvati zato, ker je del svoje gozdarske kariere opravljal v Istri, ko je v okolici Matavuna vodil pogozdovanje ter se poročil z domačinko Jakomino Orebić, Slovenci pa zato, ker je kot gozdar velik del svojega življenja preživel na Slovenskem, kjer je, kot smo omenili, delal prve poskuse z ladijskim vijakom in ker se je po prezgodnji smrti svoje prve žene, s katero je imel tri otroke, poročil s Slovenko Terezijo Kastelic, hčerko mestnega sodnika iz Višnje Gore, s katero je imel sedem otrok. Jožef Ressel je bil torej plodovit na vseh področjih. Registriranih je imel deset izumov z različnih področij tehnike, kot so ladjarstvo, gozdarstvo, kmetijstvo, mlinarstvo, kemija, rudarstvo, železnica in podobno, za vsaj petkrat toliko uporabnih izumov pa ni nikoli pridobil uradnega patenta. Tudi zaradi svoje mile narave, kajti označevali so ga za preveč poštenega in poslovno neizkušenega, tudi naivnega. Med drugim je izdelal načrt za izsuševanje Ljubljanskega barja. Umrl in pokopan je bil leta 1857 v Ljubljani, kjer ima na Navju spominski nagrobnik.
Oče ladijskega vijaka
Včeraj je minilo 75 let, odkar je umrl v naši Ljubljani eden najpomembnejših izumiteljev prošlega stoletja, Jožef Ressel. Umrl je nepoznan in ogoljufan za svoje uspehe, kakor nešteti izumitelji pred njim in za njim. (…)
Največje delo njegovega življenja je bila izumitev ladijskega vijaka. L. 1821. je videl v Trstu parnik na kolesa, ki je bil last nekega Angleža in je imel privilegij za vožnje med Trstom in Benetkami. Ladja se je gibala počasi in to je vdihnilo Resslu misel, da bi izpopolnil njen pogonski mehanizem.
Precej časa je delal na svojem načrtu, po katerem naj bi prišel vijak med krm in krmilo. To je bila najosnovnejša novotarija njegovega izuma, kajti drugi, ki so ga hoteli posnemati, so vijak nameščali ob strani krma. Ressel je bil preubog, da bi svoj izum izvedel po načrtu, šele 1826. je našel dva trgovca, ki sta s 60 goldinarji financirala prvi praktični poskus. Vijak so vdelali v neki čoln, in sicer ga ni gnal parni stroj, temveč – roka. Navzlic vsem posmehovanjem je prvi poskus dobro uspel. 1827. je dal Ressel svoj izum patentirati in je iskal denarnih podpornikov. Anglež, ki je imel monopol na gori omenjene vožnje, pa se je čutil ogroženega in je pri policiji dosegel prepoved nameravane družbe. Egiptski podkralj je zvedel o Resslovem izumu in je pri njem naročil majhen čoln z vijakom na ročni pogon. Ta čoln je podkralju zelo ugajal in je Resslu ž njegove strani prinesel bajna naročila, ki se pa niso nikoli izvršila. (…)
Zagrenjen od vseh teh neuspehov in šikan, je odpotoval Ressel na Francosko, da bi tam našel finančnike, ki bi umeli važnost njegovega izuma. Francozi so bili od tega zelo presenečeni in vse jim je ugajalo – toda denarja mu le niso hoteli dati. Vrnil se je torej v Trst, kjer je v zvezi s svojim družabnikom trgovcem vendarle dosegel, da so mu izdelali parni stroj za njegovo ladjo. (…) Poleti 1829. se je izvršila prva poskusna vožnja te ladje, ki je dobila ime Civetta (Sova) in ki je dosegla hitrost 11 km na uro. Tržačani, ki so v ogromnem številu prisostvovali temu poskusu, so bili navdušeni, tržaška policija pa si je mislila svoje in je ponovno prepovedala vsak poskus, češ da ogrožajo takšne vožnje človeška življenja. (…) Toda Ressel je bil preveč izumiteljske nature, da bi se dal ubiti od vseh teh šikan. Med drugim je izumil valjčni mlin, aparat za pridobivanje barvil iz lesa, kroglično ležišče in premične osi za železniške vozove itd. itd. Tudi v gozdarski stroki, ki je pri vsem tem delu nikoli ni zanemarjal, je izumil in sprožil marsikaj novega. Toda uspehe njegovega dela so želi večinoma drugi. Tudi ko se je začel njegov vijak širiti po svetu in pred vsem na Angleškem, ni imel skoraj nič od tega. (…)
Po njegovi smrti seveda ni manjkalo še večjih počaščenj – a zanj je bilo to prepozno. Umrl je za legarjem 10. okt. 1857. v Ljubljani in so ga pokopali pri Sv. Krištofu. Ironija usode je hotela, da se ni dalo pozneje niti točno ugotoviti, kje počivajo njegove kosti.
Jutro, 11. oktobra 1932
Z ladjo iz Trsta v Švico
Genialni Ressel je s svojim čolnom, ki ga je opremil z vijakom, delal poskuse tudi na reki Krki v Kostanjevici na Dolenjskem. Pri tem je naletel na velike težave, ki so često bile nepremostljive. Njegov najhujši sovražnik sta bila človekova omejenost in Sv. Birokracij. Njegova ladjica je lahko plula proti toku reke Krke in proti vetru. To je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega, naravnost s hudičem povezanega! Takratni okrožni glavar v Novem mestu je velikega izumitelja kaznoval, ker ni poslušal njegovih opominov, naj opusti poskuse s čolnom, ki nima ne jader ne vesel. Visoki uradnik je svojo kazen utemeljil z obrazložitvijo, da so takšni poskusi veliko in nevarno pohujšanje za domače prebivalce! (…)
Genialni Čeh je umrl leta 1857 v skrajni bedi v Ljubljani. Umrl je v pozabi in priznanje za svoj izum je dosegel šele po svoji smrti. Kljub temu tržaški mestni svet ni dovolil, da bi mu zgradili spomenik v Trstu, mestu, ki bi mu moralo biti najbolj hvaležno. Danes ima Ressel spomenik na Dunaju in manjši spomenik v Ljubljani, v Pleterjah pa spominsko ploščo. (…)
Za plovbo v Tržaškem zalivu je zelo pomembna tudi proga Trst–Švica! To je bila redna proga, vzpostavljena leta 1854 s parnikom Verona, ki je imel kolesa namesto vijaka. Navedena proga je bila nekaj posebnega za tiste čase, toda tudi danes ne bi bila kar tako. Ladja je odplula iz Trsta po morju najprej do Benetk, od tam po prekopih do reke Pad in po nji do Piave, po prekopih do Milana in od tu do Lago Maggiore – v Švico! (…)
Slovenski Jadran, 24. januarja 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
