Osnovni načeli gospodarjenja z gozdovi sta trajnost in večnamenskost. Predpogoj za trajnost je obnova gozdov, in če ne uspe naravna, je treba uporabiti sadnjo, redkeje setev. Obnovo opravimo le enkrat v proizvodni dobi gozda (v 80 do 140 letih). Pri stroških sadnje je korektna le primerjava med iztržkom za les in stroški obnove.
Negativne trende gozdov, ki gredo proti stanju, ko ne bodo več zmogli zagotavljati trajnosti, sem povzel iz letnih poročil o gozdovih Zavoda za gozdove Slovenije, ki jih podpisuje direktor Gregor Danev:
Velik primanjkljaj mladih gozdov (okoli 200.000 ha mladovij in drogovnjakov), ki so osnova za zagotovitev trajnosti in prihodnosti gozdov, je nastal zaradi preskromne obnove v zadnjih desetletjih. Leta 1990 je bilo okoli 10 odstotkov mladovij, danes jih je le še okoli 5 odstotkov.
Ob 90-odstotni uspešnosti naravne obnove bi morali letno s sadnjo obnoviti okoli 1500 ha gozdov. Ob porabi 2000 sadik/ha gozda je to okoli 3 milijone sadik, v obdobju 2021–2024 pa se je letno posadilo le slab milijon sadik.
Slabša se zasnova mladih gozdov, sestoji so slabo negovani, intenzivnost gojenja je v zasebnih gozdovih (77 odstotkov vseh) nekajkrat nižja kot v državnih. Slabša se kvaliteta drevja, kar 38 odstotkov listavcev je zadovoljive in slabe kvalitete.
Pa še o uporabi »preprostih matematičnih izračunov«, ki jih problematizira Danev. Deleže razvojnih faz sem povzel po poročilih Zavoda za gozdove Slovenije. Enako metodo uporablja Zavod za gozdove v gozdnogospodarskih načrtih območij 2021–2030, kjer prikaže primerjavo dejanske in modelne strukture gozdov po razvojnih fazah in zgradbah gozdov ter tudi manke in viške.