Sedim na svojem majhnem balkonu (Esad bi mi rekel »balkonec«) in poslušam sirene reševalnih vozil po asfaltnem ožilju mesta, ki se mešajo z izvrstno kompozicijo Jakoba Broja: Oktober (album Returnings, 2018). Palle Mikkelborg na trobenti, ki z melanholično mehkobo boža dušo kot kakšno jesensko listje in vrača pogled v preteklost, ko so bile barve bolj žive, slika bolj izostrena in čuti bolj dojemljivi za mestna srečevanja. Prav tako sem poslušal neko drugo glasbo, neke druge bende, na primer U2 in album October (1981, Island records), ampak kasneje kot ob letu objave, čeprav ima tudi ta naslovni komad (October) nekaj skupnega z občutjem Jakoba Broja. Verjetno vsi živeči v pasovih zmernega podnebja občutimo oktobrske barve melanholije, melanholije na podnebni meji, november še ni prelil bregov in včasih zapiha tudi topla sapa indijanskega poletja. Vendar tudi če se vrnem še bolj nazaj in poslušam Indian Summer Doorsov, se ne ognem podobnemu občutju: zamaknjena kontemplacija lepega minevanja. Lepega? Ja, nekaj lepega je odteklo in mirno, stoično se lahko vprašamo: kaj nam prihaja naproti?
Na železniški postaji, obrobni in osamljeni kot v kakšni filmski prerijski vasi Sergia Leona, sem stopil na peron, ko mi je naproti prišel prijatelj Toni Laznik. Dogovorjena sva bila, da me zapelje do Stražnjega Vrha, da ustvarjalno zaživim dneve v družinski domačiji. Kako uro hoje bi potreboval peš in Toni se je prijazno ponudil, ker živi v bližini, v vasici Tribuče, da me s »škodilakom« zapelje v hrib. Usedla sva se v črnomaljskega Napoleona, na »kos pogovora«, kot bi rekli Čehi. Ja, poleg mladostnega znanstva iz Ljubljane naju druži praška zgodba, saj je Toni leta 1996 odšel v Prago na študij kamere in si kasneje ustvaril v Bohemiji tudi družino (žena Šarka z otrokoma Marino in Julijanom), s katero še danes prijateljujemo. Po vseh prigodah in zgodah je nazadnje Toni kupil staro domačijo v Tribučah in se preselil v Belo krajino.
