Petra Pogorevc: Vse umetnosti tega sveta se že od nekdaj ukvarjajo s smrtjo

Prav ta paradoks – med smrtjo kot večnim motivom umetnosti in smrtjo kot realnim dogodkom – raziskuje dramaturginja in teatrologinja, nekdanja novinarka Dnevnika, Petra Pogorevc, ki je leta 2017 ob nepričakovanih izgubah Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana začela odpirati vprašanja o smrti in žalovanju v gledališču. V svoji novi knjigi Gledališče in žalovanje z natančnostjo raziskovalke in občutljivostjo umetnice prepleta osebne izkušnje z domačih odrov in drznejše tuje prakse, od projekcij umrlih igralcev do predstav, ki so v dialog z gledalci vključile celo posnetke evtanazije. Z njo smo se pogovarjali o tem, zakaj gledališče potrebuje smrt, pa tudi o tem, kako lahko žalujočim postane prostor dialoga in skupnosti.

Začetki mojega ukvarjanja s temama smrti in žalovanja segajo v leto 2017, ko smo v dveh slovenskih gledaliških hišah izgubili dva velika igralca: Gašperja Tiča v Mestnem gledališču ljubljanskem in Jerneja Šugmana v SNG Drama Ljubljana. To sta bili tragični in nepričakovani izgubi, nanju smo se v obeh gledališčih odzvali zelo čustveno. Odhoda kolegov sta v meni vzbudila razmislek o tem, da je gledališče prostor, kjer se kar naprej ukvarjamo s smrtjo oziroma s tem, kako jo optimalno uprizoriti in odigrati, pa vendar smo popolnoma nemočni, kadar nas dejansko doleti v naših vrstah. Vedno znova si moramo namreč priznati, da je realna smrt nekaj čisto drugega od uprizorjene.

Obstaja pa še en vidik, ki gledališče ločuje od drugih umetnosti: smrt igralca je v njem vselej tudi sistemski problem. Z igralcem namreč odidejo vse vloge, ki jih je ustvaril, in večina uprizoritev, v katerih je nastopal. Tako je bilo tudi v primeru vlog in uprizoritev, ki sta jih (so)ustvarila Gašper in Jernej. V obeh gledališčih smo se čez noč soočili z zares ogromno repertoarno vrzeljo. Običajno se na tovrstne izgube odzovemo na dva načina: uprizoritev se poslovi z umrlim igralcem ali pa začne njegovo vlogo igrati kdo drug.