V slovenščini je poimenovanje viskija s tega vidika površno, saj se slovensko reče viski vsem pijačam, ki temeljijo na podobni tehnologiji ne glede na geografsko poreklo, sestavine in postopkovne podrobnosti. Na takšno enačenje je nemara vsaj delno vplivala tudi razmeroma okrnjena zgodovina uživanja viskija pri nas. V socializmu so ga pili redki, praviloma deležniki višjega državnega protokola s prvopozicioniranim Jugoslovanom na čelu, torej Josipom Brozom Titom, ki je bil znan ljubitelj chivas regala.

Demokratiziran napitek

V 60. letih se je dostopnost napitka v civilnem sektorju zmerno demokratizirala toliko, da je postal dosegljiv trdno stabilnemu zgornjemu sloju srednjega razreda, v katerega hišnih bifejih so steklenice viskija imele osrednje mesto. Če je šlo za zdravnike ali višje upravne uslužbence, je steklenica nemalokrat bila darilo pacientov ali klientov – za uslugo. Viski je pijača koruptne narave. Pijača direktorjev se je tudi reklo. Steklenice johnnyja walkerja ali ballantinesa, ki sta bili v socializmu malodane edini dosegljivi znamki, so se nekako ujemale z leskom lakiranega furnirja pisarniškega pohištva. Ko je na srebrnem pladnju steklenico in kozarce prinesla tajnica. Ko se je razrahljala kravata. Bodisi od teže analiziranja stvarnosti ali pač zadovoljstva. Moško, odločilno, relevantno. Seveda je bil tudi pijača uveljavljenih umetniških sfer, ki pa so, ko gre za uživanje alkohola, vendarle bile bolj svetovljanske in jim ni pomenilo težave, če je bilo namesto džonija na mizi kaj drugega.