To ni nikakršna drakonska poteza tamkajšnje vlade, temveč bolj kot ne napredna prilagoditev realnosti, devet od desetih novokupljenih vozil v preteklem letu je bilo namreč električnih. Zasluge za to gredo predvsem konsistentni politiki, ki je z davčnimi olajšavami in drugimi ukrepi kontinuirano spodbujala električno mobilnost ne glede na menjave vlad, pa tudi prvim pionirjem, ki so Norvežanom dokazali, da je v deželi dolgih razdalj, hribovitega terena in mrzlih zim, kar ni ravno prijazno do električnih vozil, vendarle mogoče uspešno staviti na električno mobilnost.

Med njimi je tudi emeritirani profesor za urbanizem in trajnost Harald Nils Røstvik, ki je leta 1989 skupaj s somišljeniki skupine okoljskih aktivistov (Bellona) iz Švice pripeljal prvi električni avto. Baterija predelanega fiata pande bele barve je zasedla oba zadnja sedeža, doseg je bil skromnih 25 do 30 kilometrov. Toda najpomembnejši je bil takrat dokaz, da se je mogoče voziti tudi brez uporabe fosilnih goriv, je prepričan Røstvik.

Njegovo navdušenje nad novostjo kljub temu ni zadostovalo, da bi prepričal javnost o obetavni prihodnosti e-mobilnosti, za to, da mu je to vendarle uspelo, je bilo zaslužno naključje. Tedaj je po celodnevnem smučanju v eni od gorskih koč namreč srečal pevca pop skupine A-ha Mortena Harketa, ki ga je pred nekaj leti spoznal na Šrilanki, ko sta sodelovala pri nekaj okoljskih projektih, tudi pri vaseh, ki so se oskrbovale s solarno energijo, in tuktukih na električni pogon. S pomočjo priljubljenega glasbenika je električni avtomobil zbudil veliko več medijske pozornosti, kot bi jo sicer, številni pritiski okoljskih aktivistov pa so tudi politiko pripravili do tega, da je začela spodbujati električno mobilnost.