Saj veš, da nisem eden tistih, ki bi pisali kot mašina, na količino, pa četudi z bolečino. Čeprav se včasih zdi tako, kadar je treba loviti roke za oddajo teksta ali seštevati honorarje, ki še zdaleč niso dovolj za pokritje vseh dolgov. Nikoli se ne smeš začeti spraševati, zakaj za vraga ti je treba vsega tega. To ne gre skupaj s pisanjem, z branjem pa še manj. Jaz sem se začel spraševati in se še kar nisem odvadil.

Ne veš, kako zelo me je razveselilo, ko sem prebral, da je bila tvoja knjiga Suhi zid nominirana za literarni prvenec na prihajajočem knjižnem sejmu, še bolj pa me je navdušil tvoj odgovor, ko sem ti za to čestital; da je to tvoje »cvetje v jeseni«, si mi odpisala in me spravila v smeh, čeprav je to še kako res. Bolje »Cvetje v jeseni« kot »Visoška kronika«, sem ti odpisal nazaj in sva se spet smejala. Naj bo to cvetje res tvoje, ko bodo odločali o zmagovalki ali zmagovalcu.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo