Pišem ti, ker vem, da bereš, tudi če si zdaj kje na eni od tistih daljnih obal, bereš, ker ne moreš brez tega, tako kot ne moreš brez pisanja in zbiranja sličic nogometašev. Tudi sam ne morem brez vsega tega nogometnega cirkusa, ki me je spet priklenil na fotelj, in to brez knjige.
Mene sicer skoraj nič več ne more presenetiti, kar je v teh časih že blasfemija; od nekdaj sem imel namreč rad presenečenja, seveda tudi v četrtfinalih svetovnih nogometnih prvenstev, ki so skoraj po pravilu poskrbela za najbolj epske trenutke; mimogrede, si opazil, koliko »epskih« tekem je bilo na tem prvenstvu: komentatorji so kar tekmovali med seboj, kdo jim bo prej pripel ta pridevnik; kdo je bil prvi, ki je začel ta trend, ne vem, a gotovo jih je bilo veliko, ki so mu sledili, kot bi bili ravno oni tisti, ki so se domislili nekaj popolnoma novega; škoda, ker tudi komentatorji niso bili epski, če izvzamemo Danija Bavca, ki je sestavil nekaj retoričnih bravur in s svojim baritonom zlahka osvajal pozornost nas gledalcev, tudi kadar smo se mogoče dolgočasili.