Sam sem se veliko boril z dvojino, morda še preveč. Kolikokrat bi se moral ustaviti prej, predno sem se spremenil vanjo in ni bilo več poti nazaj. Pa sem še kar vztrajal!
Zakaj? Zato, da bi na koncu spoznal, da gre lahko ves napor v en sam verz: dvojina ne obstaja zato, da popravlja ednino. Ker nekaterih stvari ali ljudi se preprosto ne da popraviti. Kot bi dejali naši nekdanji bratje: ne ispravljaj krivu Drinu. Čeprav se s tem ni strinjal nobelovec Ivo Andrić, ki je bil prepričan, da se moramo vseeno truditi, jo ravnati, pa če se zdi reka še tako kriva in neupogljiva.
Vedno sem si domišljal, da lahko en dober verz reši komad, pa če je ta še tako slab. Veliko se jih je nabralo. Morda je tako, ker jih sicer prehitro pozabljam. Uvod v demenco, bi temu rekel moj prijatelj, ki je na koncu pozabil vse in postal popolna ednina. Si predstavljaš, kako je to, ko na koncu ostane en sam verz, ki se ga še lahko spomniš, ker vse drugo izgine, en sam, dovoljen, zapovedan verz, kot je denimo tolikokrat ponovljen: I did it my way! In če že, potem bi sam najraje slišal, če bi mi ga prepeval Sid Vicious, punk ikona in fatalni član skupine Sex Pistols. On je vsaj mislil resno in na koncu tudi ubil sebe in svojo dvojino.
