Vsi si zaslužimo lepe praznike.« Četudi se je vame nemudoma pretihotapil dvom, da se bo kdo na povabilo odzval – ker verjamem, da je v ljubljanskih blokih več ljudi osamljenih kot lačnih, še bolj pa se bojim, da je ljudi največkrat sram prositi za pomoč, še anonimne karitativne organizacije, kaj šele lastne sosede –, me je pismo ganilo. Že ponujena pomoč je oblika pomoči, sem si rekel, in če nič drugega, je pisemce nagovorilo tudi mnoge med nami, ki pomoči ne potrebujemo, a pozabljamo na to, da pomoči potrebni živijo v naši neposredni bližini, morda že za sosednjimi vrati.

V zadnjih desetletjih se je življenje v ljubljanskih blokih močno spremenilo. Še vedno se sosedje prijazno pozdravljamo, a razen občasnih kratkih klepetov pred poštnimi nabiralniki in debat o beljenju stopnišča na sestankih hišnega sveta, živimo prej drug mimo drugega kot pa drug ob drugem. Na pomoč sosedov se nam že dolgo ni treba zanašati, ne vabimo se na kave in četudi se kdaj povabimo, so naši urniki tako zapolnjeni, da ne najdemo časa, da bi se s prvega povzpeli v četrto nadstropje.