Ampak za plače v javnem sektorju je treba tako rekoč vsak mesec zbrati dovolj denarja v državnem proračunu in blagajni ZZZS. In tega denarja že nekaj časa ni. Kako naj bi bil, glede na to, da je imel državni proračun v letu 2020 okoli 3,5 milijarde evrov in v letu 2021 nekaj več kot 3 milijarde evrov deficita? ZZZS, ki bi moral biti glavni vir za financiranje zdravstva, pa je imel v letu 2020 3,256 milijarde prihodkov in 3,346 milijarde odhodkov. Lani je imel 87 milijonov primanjkljaja, letos naj bi bilo primanjkljaja 149 milijonov evrov. Skratka, dve morebitni blagajni za zdravstvo, obe brez denarja že za dosedanje potrebe.
Ampak kljub vsej tej mizeriji smo v letu 2020 slavili in prirejali ognjemete. Zlasti v zdravstvu. Plače v javnem sektorju so narasle za 10,5 odstotka, v zdravstvu celo za 17,7 odstotka. Čeprav je bila povprečna rast plač le 5,8-odstotna in v privatnem sektorju zgolj 3,8-odstotna. Podatki kažejo, da se je nova raven plač v zdravstvu iz leta 2020 ohranila tudi v letu 2021: medletna rast plač v prvem kvartalu leta 2021 je bila kar 36,2-odstotna. V industriji je bila tedaj le 4,2-odstotna. Ampak plačna evforija zdravniškega stanu v letu 2020 in 2021, ki se je financirala iz že zdavnaj praznih blagajn, ni bila dovolj. Danes hočejo še več. Ker bo, če ne bo teh ekstremnih povečanj plač, sicer razpadel javni zdravstveni sistem, pravijo.
Še več, zdravniki hočejo izstopiti iz plačnega sistema, ki velja v slovenskem javnem sektorju. Hočejo biti v drugem plačnem svetu kot učitelji, vojaki, policisti, gasilci in administracija! Res je, da sem tudi sam že v študiji o slovenskem zdravstvenem sistemu iz leta 2015 (moj blog: Zdravstvo, Projekt reforme zdravstva) s sodelavci predlagal, naj zdravstvo izstopi iz tega sistema. A razlog niso bile prenizke plače, ki naj bi jih zahteval ta sistem. Razlog za moj predlog ni bil povezan v višino plač, ampak z nečim, česar skoraj nihče ne razume: učitelji, vojaki, policisti, gasilci, državna uprava in administracija so plačani po delu (denar dobijo za pokrivanje stroškov plač in drugih stroškov), zdravstvo pa je plačano po storitvah, ki jih opravi. Bolnišnice, zdravstveni domovi in koncesionarji so plačani po skupinah primerljivih primerov, glavarinah, točkah in pavšalih, ki določajo cene njihovih storitev. Plačani so torej po opravljenih storitvah in včasih proizvodih, enako kot podjetja, ki so plačana za svoje pralne stroje, kavče, sirne namaze in podobno, kar kupujemo potrošniki in kar ona prodajajo na trgu. Ta plačila jim dajejo prihodke. Plače zdravnikov, medicinskih sester in drugega medicinskega ter nemedicinskega osebja so del prihodkov zdravstvenih izvajalcev, potem ko v razmerah neprofitnega poslovanja (saj gre za javni sektor) pokrijejo vse druge stroške svojega delovanja in poslovanja. Plače zdravnikov, sester in drugega medicinskega ali nemedicinskega osebja bi torej morale biti odvisne od poslovne uspešnosti bolnišnic, zdravstvenih domov in koncesionarjev. Dohodki koncesionarjev v primarnem zdravstvu se prav tako oblikujejo glede na poslovno uspešnost, saj so ostanek od prihodka, ko pokrijejo vse stroške. V javnih zavodih pa plače določajo kolektivni dogovori, čeprav javni zavodi niso plačani posebej za plače, pač pa so plačani za storitve, ki jih opravijo. Plače bi morale biti ostanek, pa niso. In sindikati bi se morali znotraj teh organizacij z menedžmentom dogovoriti, v kolikšni meri lahko uveljavijo svoja pričakovanja glede plač. Za enako delo zdravnikov, sester in drugega medicinskega ter nemedicinskega osebja bi torej morale biti plače višje ali nižje v odvisnosti od poslovne uspešnosti bolnišnice ali zdravstvenega doma.
Seveda vsega tega ne potrebujemo v šolstvu, policiji, vojski, gasilstvu, upravi in administraciji. Plača vojaka pač ne more biti odvisna od poslovne uspešnosti vojske. Če bi bila plača gasilca odvisna od poslovne uspešnosti gasilske postaje, bi to gasilce sililo, da bi bili kar sami požigalci. Res pa je, da je lahko v nekaterih primerih plača profesorja na univerzi odvisna od poslovne uspešnosti šole. Prav zato zdravniki in drugi, zaposleni v javnih zavodih v zdravstvu, ne sodijo v isti plačni sistem kot vojaki in policisti.
Zavedati se je treba, da storitev in proizvodov zdravstvenih izvajalcev nima nobenega smisla plačevati preko plačilnih modelov skupin primerljivih primerov, glavarin, točk in pavšalov, če ne uveljavimo odvisnosti plač zaposlenih od poslovne uspešnosti zdravstvenih izvajalcev. Vsi ti – dokaj zamotani – modeli plačevanja se v zdravstvu pri nas in po svetu uporabljajo prav zato, da bi izvajalce dohodkovno spodbudili k večji stroškovni učinkovitosti in večjemu doseganju količinskih ciljev, ki sledijo iz njihovega financiranja. Če te odvisnosti ni, se zdravstveni sistem spremeni v državnobirokratskega, v katerem država pokriva stroške zdravstvenih izvajalcev, zaposleni pa so državni uslužbenci kot vojaki in policisti. Tedaj tudi nima smisla, da bi zdravstvenim delavcem dovolili izstopiti iz sistema plač v javnem sektorju. Če zdravstveno osebje ni pripravljeno sprejeti vpliva poslovne uspešnosti na njegove osebne dohodke, je sedanji sistem plač v javnem sektorju ravno pravšnji.
Seveda odvisnosti plač od poslovne uspešnosti ni mogoče uveljaviti kar čez noč in z nekaj socialnega dogovarjanja, kot je dejal sedanji minister za zdravstvo. Najprej morajo biti plačilni modeli po skupinah primerljivih primerov, glavarinah, točkah in pavšalih v resnici postavljeni na ravni polnih cen, z upoštevanjem sprememb v stroških in tehnologiji. Poleg tega morajo biti cene postavljene tako, da povprečno učinkovit izvajalec dosega neprofitno poslovanje, bolj uspešen zasluži ekstra profit, ki ga lahko prelije v plače, izgube pa bi morale plače zniževati. Potem morajo zdravstveni izvajalci dobiti ustrezen pravni status (verjetno status družb z omejeno odgovornostjo z enotirnim upravljanjem), da je v njih sploh možno ugotavljati poslovno uspešnost in da dobijo poslovno samostojnost, znotraj katere lahko gospodarijo. Zaposleni morajo natančno dosegati norme z vidika obsega efektivnega delovnega časa, da je delovna obremenitev enakomerna, pri plačah pa je treba upoštevati zahtevnost njihovega dela (in ne kakovosti, saj si ne želimo, da nas lahko manj kakovosten zdravnik zdravi, ker ima pač manjšo plačo). Delo zdravnikov zunaj izvajalca bi moralo biti zaračunano preko njega, in ne neposredno zdravnikom, plačano pa ob plači. Za ugotavljanje zahtevnosti njihovega dela bi morala zdravniška zbornica za vsakega delavca uvesti ustrezne karierne kartone (podobno kot imamo profesorji habilitacije). Veliko novosti, kajne? Pa sem naštel le najpomembnejše prilagoditve, potrebne za izstop zdravnikov iz sedanjega plačnega sistema. Prepričan sem, da si zdravniki sploh ne bi želeli take reforme, če bi se je dobro zavedali.
Previdni ljudje se seveda vprašajo, kaj bi se zgodilo, če bi vsi delavci v javnem sektorju v resnici uresničili svoja pričakovanja glede višjih plač. Najprej, zaradi višjih plač ne bo nič več zdravnikov in sester, le njihove plače bodo višje. Baje bodo zdravniki in sestre odšli v tujino, če njihovih plače ne bomo približali evropskim. Če je to res, ni rešitve z našimi zdravstvenimi delavci, saj njihovih plač na noben način ne moremo več kot podvojiti, da bi dosegli na primer avstrijske. Slovenski BDP je pač prenizek za kaj takega, kot sem že večkrat pisal tudi v Objektivu. Potem bi bilo pač treba brez neumnih jezikovnih ovir – v času, ko strokovno vsi govorimo v angleščini – povabiti zdravnike in sestre iz držav, kjer imajo dobre medicinske šole in precej nižje plače od nas. Mogoče bi jih pa lahko predsednik vlade pripeljal iz Madžarske, kjer so neto plače le okoli 930 evrov, pri nas pa primerljivo več kot 1360 evrov. Vem, da imajo v BiH dobro medicinsko fakulteto in plače 510 evrov. Pa kakšen milijon bi dali za štipendije študentom, da gredo študirat medicino v tujino, če domače medicinske fakultete nimajo zmogljivosti za več študentov. Sicer pa statistike kažejo, da je strah pred odhodi kadra znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni. Edini podatek, ki sem ga nekje prebral, pravi, da je v tujino odšlo šest zdravnikov. Ampak teh imamo 6000. Kratkoročno pa je edina rešitev v tem, da zdravniki delajo več ur na dan, da imajo manj dopustov, ki so zdaj rekordni, in da izkoriščamo nadobremenitve ter nadure, da bi več zaslužili. Šolsko so nadure vedno bolje plačane kot redno delo. Tedaj bi več zaslužili, a bi ponudili tudi več zdravstvenih storitev, da bi od tega imeli kaj tudi bolniki. Plačnikom prispevkov in davkov pa bi se oddolžili za višje stroške.
Potem je vredno opozoriti še na tole: za takšna povečanja plač v javnem sektorju v Sloveniji v zadnjih letih preprosto nismo dovolj ustvarili, da bi jih imeli iz česa plačati. Plačamo jih lahko le z zadolževanjem državnega proračuna v tujini. Ali se zdravniki zavedajo, da bodo njihove višje plače zelo verjetno plačevali tudi njihovi potomci? Ali pa kdo sanja o tem, da bomo bolniki višje plače plačevali kar iz lastnih žepov na blagajnah ob izhodu iz naših bolnišnic in zdravstvenih domov – mogoče celo v privatiziranih javnih izvajalcih?
In čisto na koncu še nasvet za sedanjo vlado, kako se izviti iz te zdravniške omame, ki jo je sama ustvarila: odstavite zdravstvenega ministra, ki je zdravnikom zelo nespametno dovolil sanje o višjih plačah, čeprav bi moral vedeti, da bo to za sabo povleklo plaz, vendar ni bil sposoben videti niti preko svojega nosu. Ministra za javno upravo in finance pa vsaj okarajte, ker nista reagirala na potencialni manko več kot 1,5 milijarde evrov, kolikor znašajo načrtovana povečanja plač v javnem sektorju, ter zdravnikom ponudite izstop iz sedanjega plačnega sistema na način, kot sem ga opisal, da bodo nekaj dobili, četudi ne bodo vedeli, kaj to bo.
Seveda pa je lahko rešitev tudi nova vlada.
