Poglej, kako hitre so reakcije na objave in koliko jih je, so bili navdušeni. Šteli so všečke in število deljenj/posredovanj. Prepričani so bili, da odražajo aktualnost objav, njihov (javni) odmev in družbeni vpliv. Celo tisti, ki poznajo in razumejo delovanje, naloge in vloge algoritmov, ki jih spletne platforme uporabljajo za določanje hierarhije preferenc, ki jih ponujajo uporabnikom, so menili, da so moja skepsa in pomisleki pretirani.

Čeprav na Twitterju nisem imel računa, sem ga spremljal. X ne spremljam več, le v medijih občasno preverim kakšno temo in/ali komentatorja, o katerih se tam razpravlja. Prepričan sem, da nič ne zamujam. Že dolgo razlagam, da družbena omrežja in internetne platforme za naše družbe niso tako nujni, dobri in koristni, kot nekateri verjamejo. So (zelo) problematični in ne-transparentni viri informacij. Nekritično učinkovito širijo nepreverjene, nezanesljive in pristranske informacije in mnenja, povezujejo enako misleče in krepijo njihove družbene odmeve. Ideologij in načel, ki jih promovirajo, ter svojih ciljev ne pojasnjujejo, kot to počnejo uredništva medijev z dobro in jasno opredeljeno uredniško politiko. Hkrati platforme na vse mogoče načine poskušajo pritegniti in prikleniti nase uporabnike ter jih zasvojiti, da povečajo svoje profite.

Pritožujemo se, da nam zmanjkuje časa za delo, druženje in stvari, ki jih imamo radi. Vseeno ure in ure preživljamo na svetovnem spletu. Kot računalniške igre nas internetne platforme (pre)hitro zasvojijo in nam kradejo čas. Uporabljamo jih pri delu in za komunikacijo, za zabavo, včasih kar tako. V času, ko mnogi večino informacij dobijo na »svojih« družbenih omrežjih in platformah na spletu, nas je vse manj, ki tudi na spletu relevantne uredniško preverjene informacije dobimo v zaupanja vrednih medijih in verificiranih bazah podatkov. Prepričujejo me, da nihče ne bere več daljših, zahtevnejših in kompleksnih besedil, ker nimajo volje in časa. Vem, da večina takšnih besedil nikoli ni brala, ker so zanje (pre)zahtevna in/ali jih ne zanimajo. Vseeno nas poznam precej, ki še beremo (vsaj občasno tudi zapletena daljša kompleksna besedila, vključno s strokovnimi in znanstvenimi) ter najbolj uživamo, ko v roke vzamemo tiskan časopis in knjigo. Trdim, da nihče v nekaj deset ali sto znakih ne (z)more relevantno, utemeljeno in celovito predstaviti in pojasniti kompleksne in dinamične realnosti ter problemov, s katerimi se soočamo. Zato menim, da daljša in kompleksna besedila pomembno prispevajo k boljšemu informiranju, poznavanju in razumevanju posameznih tematik ter (raz)reševanju problemov.