Ob prvih srečanjih so drug drugega začudeno gledali, saj so bile razlike med njimi več kot očitne. Sčasoma, ko so na novo celino iz Evrope začele prihajati nove ekspedicije, so se Evropejci s staroselci pogosteje srečevali. Med njimi je prihajalo tudi do prvih trgovanj oziroma izmenjave blaga. Vse to na miren način. Težave so se pojavile, ko so se Evropejci tam začeli naseljevati ter graditi naselbine. Staroselci so se zaradi tega čutili ogrožene in naraščati je začela medsebojna nestrpnost. Ker so Evropejci v svojem pohlepu po zemlji postajali vse bolj vsiljivi, so jih Indijanci leta 1622 na ozemlju današnje Virginije organizirano napadli, kar pomeni, da je tekla tudi kri in da so šteli mrtve. Sledilo je krvavo povračilo Angležev in od tedaj med eno in drugo stranjo ni bilo več pravega miru. Niti po dveh stoletjih sobivanja ne. Do zadnjega velikega spopada med staroselci in prišleki je prišlo 29. decembra 1890, torej v letu, ko so po evropskih cestah že vozili prvi avtomobili. To je bil pokol pri Ranjenem kolenu (angl. Wounded Knee) oziroma na območju, poimenovanem po tamkajšnjem vodotoku Porcapine-Creek v zvezni državi Južna Dakota, ko je ameriški 7. konjeniški polk napadel pripadnike plemena Sioux. V tem napadu je bilo ubitih od 250 do 300 Indijancev. Pred tem je po svetu najbolj odmevala bitka pri Little Bighornu, ko so Indijanci uničili regiment ameriške vojske pod poveljstvom izkušenega generala Custerja.
Boj z Indijani
Boj z Indijani pri Porcapine-Creecu je bil jako krvav. Mrtvih in ranjenih je bilo 75 vojakov, Indijanov so pa pobili 110 vojakov in 250 žensk in otrok. Od prebivalcev indijanskega ostroga ostalo je nekda živih le šest otrok. Če je ta vest resnična, pač ameriški vojaki nikakor neso pravilno postopali. Ves omikani svet mora obsojati pobijanje žensk in otrok. Ameriški narodni zastop se je nedavno nekaj zanimal za zatirane Žide v Rusiji, ta dogodek je pa pokazal, da imajo v Zjedinjenih državah tudi dovolj pometati pred svojim pragom, predno se začno utikati v notranje razmere drugih držav.
Slovenski narod, 2. januarja 1891
Severna Amerika
Tu je nedavno navstal med Indijanci upor, ki se širi med njimi od dne do dne. Pokončanje celih rodov je le še vprašanje časa. Komur prizanesejo mraz, lakota in bolezen, pade pod krogljami in sabljami vojaških čet. Kakor se poroča preko Novega Jorka, spoprijeli so se bili nedavno spet Indijanci in čete. Zvezne države nameravajo s svojimi vojaki tabor sovražnikov popolnoma obkoliti ter jih z gladom prisiliti, da se jim bodo udali. (…)
Slovenec, 8. januarja 1891
Telegrami »Slovenskemu narodu«
Washington 16. januvarja. Cel indijanski ostrog, broječ 4000 oseb, došel v Pineridge in se udal. Indijanci oddali so svoje orožje. Vojna ž njimi je končana.
Slovenski narod, 17. januarja 1891
Divji zahod ali ameriška nora leta
Po končani ameriški državljanski vojni je evropskih priseljencev prihajalo še več. Vsi ti so bili veseli, da so se izognili stalnim vojnam v Evropi. Toda mnogih med njimi se je držala smola. Niso se mogli navaditi na ameriški način življenja, niso se mogli privaditi ameriškemu tempu, tako da jih je mnogo prišlo z dežja pod kap – postali so vojaki ZDA. (…)
V Ameriki so bili namreč vojaki potrebni tudi po končani državljanski vojni. V tej ogromni deželi je ob tem času živelo že več kot 40 milijonov ljudi. Prostora pa je bilo še vedno dovolj in ameriška vlada je vsakemu interesentu podarila 160 juter zemlje, pod pogojem, da jo je obdeloval najmanj pet let.
Ni pa bila na voljo vsa zemlja: veliko rodovitne zemlje je bilo neobdelane – indijanska področja.
Poglavarji rdečih plemen niso dovoljevali naseljevanja v svojih loviščih. To niso delali svojevoljno, saj so imeli v rokah pogodbe, s katerimi jim je washingtonska vlada priznala pravice do njihovih ozemelj. (…)
Po končani vojni pa je armada postala prosta oziroma ostala brez »dela«. Nastalo je splošno nezadovoljstvo zaradi pravic, ki so jih prej priznali Indijancem, in začeli so misliti, kako bi Indijance »spametovali« in »pomirili«.
Seveda pa bi vse moralo biti storjeno tako, da bi se lahko reklo, da vlada ne krši podpisanih pogodb z Indijanci. Zato so provocirali indijanske napade in Indijance sploh na vse načine spodbujali k sovražnostim, da bi tako dobili izgovor za intervencijo vojske.
In do intervencije je prišlo. (…)
V Washingtonu so pri tem prav dobro vedeli, kako bodo to lahko izvedli – kljub vsem pogodbam z Indijanci. Če bi v Črnih gorah na ozemlju Siouxov našli zlato, bi lahko računali na to, da bi v te kraje začele pritekati reke belih zlatokopov. Indijanci se bi potem seveda sklicevali na pogodbe z Washingtonom in preganjali belce s svojega ozemlja – to pa bi vojski dalo povod za intervencijo.
Custer je seveda našel zlato v Črnih gorah. (…)
Vesti o zlatih najdiščih so sicer res privabile mnogo zlatokopov na ozemlje Siouxov, vendar pa se Indijanci niso odločili, da takoj izkopljejo vojno sekiro. Niso ubijali vsiljivcev, temveč so najeli advokata, nekega belca. (…)
Pogajanja so pretrgali 16. septembra 1874. Indijanski poglavarji so opazili, da jih hočejo vleči za nos, pa so zato zataknili pipe miru spet za pas in se vrnili v gore v svoje vigvame. (…)
Ko se je Custer 22. junija 1876 poslavljal v glavnem štabu, mu je Terry smeje dejal: »Ne bodite preveč častihlepni, pustite nam nekaj Indijancev živih.«
Custer je pustil živih več kot 200.000 Indijancev, toda ne namenoma. (…)
Indijanci so na svojih hitrih konjih napadli Custerjeve vojake ne oziraje se na svoje izgube, ki niso bile majhne, vendar pa je končno njihova številčna premoč le prišla do izraza. Po komaj dveurnem boju Custerjevega regimenta ni bilo več. (…)
TT, 9. julija 1963
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si