Sedaj, ko je zakon z vsemi dobrimi platmi in pomanjkljivostmi v parlamentu, je morda odveč podrobno secirati prejšnje zakonske različice, ki so odstranjevale in ponovno uvajale lobistične podtaknjence, ki bi javnim zdravnikom še naprej omogočali delo v tržni dejavnosti. Nihanja med eno in drugo različico so bila težko razumljiva, še zlasti zato, ker so prihajala izpod peres istih piscev: od uvedbe določila, da mora biti delo, ki je plačano z javnim denarjem, neprofitno, do preklica tega ukrepa; od prepovedi dela pri čistih zasebnikih do dopustitve tega dela za izbrane posameznike; od določila, da javni zdravniki v zasebnem sektorju ne smejo opravljati samoplačniških storitev, do dovoljenja, da to lahko počno – vse do izstopajoče podrobnega naštevanja pogojev za delo zasebnih dnevnih bolnišnic (vključno s telefonsko številko!). Je šlo za trenja med notranjimi zagovorniki in nasprotniki privatizacije ali za ravnanje in krivljenje hrbtenice pod zunanjimi pritiski?
Po izdelku jih bomo prepoznali
Ni naključje, da ministrstvo za zdravje kot predlagatelj novele zakona o zdravstveni dejavnosti zelo izmikajoče se razlaga, kaj je osnovni cilj zakona, saj so se od ene do druge različice zakona menjale njegove temeljne usmeritve, temu primerno pa je ministrstvo zagovarjalo tisto, čemur je v prejšnji varianti nasprotovalo. Dajalo je vtis, da okleva z izpolnjevanjem naročila, naj pripravi zakon, ki bo jasno ločil javni zdravstveni sektor od zasebnega. Kar zadeva naročnika, sem v njem ves čas videl predsednika vlade (morda ga s tem nezasluženo hvalim), vendar nihče drug od visokih vladnih predstavnikov ni tako zavzeto in prepričljivo utemeljeval, da je ukinitev sočasnega dela v javnem in zasebnem zdravstvu nujni prvi pogoj za uvajanje drugih potrebnih ukrepov zdravstvene reforme.