Sedaj, ko je zakon z vsemi dobrimi platmi in pomanjkljivostmi v parlamentu, je morda odveč podrobno secirati prejšnje zakonske različice, ki so odstranjevale in ponovno uvajale lobistične podtaknjence, ki bi javnim zdravnikom še naprej omogočali delo v tržni dejavnosti. Nihanja med eno in drugo različico so bila težko razumljiva, še zlasti zato, ker so prihajala izpod peres istih piscev: od uvedbe določila, da mora biti delo, ki je plačano z javnim denarjem, neprofitno, do preklica tega ukrepa; od prepovedi dela pri čistih zasebnikih do dopustitve tega dela za izbrane posameznike; od določila, da javni zdravniki v zasebnem sektorju ne smejo opravljati samoplačniških storitev, do dovoljenja, da to lahko počno – vse do izstopajoče podrobnega naštevanja pogojev za delo zasebnih dnevnih bolnišnic (vključno s telefonsko številko!). Je šlo za trenja med notranjimi zagovorniki in nasprotniki privatizacije ali za ravnanje in krivljenje hrbtenice pod zunanjimi pritiski?