Trenutna vlada je sprejela več ukrepov, ki nalagajo dodatno breme gospodarskim družbam: začasno povišanje stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, prispevek za financiranje dolgotrajne oskrbe, uskladitev minimalne plače, uvedbo zimskega regresa in podobno. Med vzdrževanjem solidarne, socialne države in omogočanjem spodbudnega gospodarskega okolja je zelo krhko ravnotežje. Gospodarstvo zahteva predvidljivost davčnega in regulatornega okolja ter zmanjšanje obremenitev, ki lahko dušijo konkurenčnost in dolgoročno vzdržnost. Podjetja z nizko dodano vrednostjo se težko prilagodijo na nenaden dvig stroškov, ki ga prinese minimalna plača. GZS je nedavno opozoril, da bi lahko tak dvig ogrozil 16.000 podjetij. Tudi pri bolj prebojnih podjetjih lahko v nekem trenutku preveč regulacije začne dušiti razvoj, predvsem če se pravila hitro spreminjajo in zahtevajo drage prilagoditve.
Hkrati najdemo dobre argumente na drugi strani. Dolgotrajna oskrba zahteva solidarnost in sistemsko financiranje, vse pogostejši šoki (energetski, obrestni, dobavni) pa terjajo hitre in obsežne interventne pakete ter stabilnejšo prihodkovno stran javnih financ. Minimalna plača je postavljena 20 odstotkov nad minimalne življenjske stroške, ki že sami temeljijo na izredno nizkih ocenah – na primer, mesečni izdatek za hrano posameznika je v uradni košarici postavljen na 172,69 evra. Socialna država ni razkošje, je okvir dostojnega življenja.
Vzvod nad politiko
Socialna politika spreminja distribucijske vzorce dodane vrednosti in lahko zniža donos na kapital. Številna podjetja, ki napovedujejo selitev v države z nižjimi davki, manj okoljske regulacije in cenejšo delovno silo, tega ne počnejo nujno zaradi golega preživetja ali nezmožnosti razvoja v Sloveniji, temveč pogosto zato, da povišajo finančni donos za lastnike.
Trenutno odmeva zgodba podjetja Ecolab, ki odpušča 56 delavcev. Računovodski izkazi kažejo, da je podjetje v letih pandemije s prodajo sanitarne opreme izjemno dobro poslovalo, v letu 2024 pa je ob dobrem milijonu evrov dobička izplačalo okrog 8 milijonov evrov dividend. Po izplačilu se je vrednost kapitala po navedbah izkazov znižala z okoli 16 milijonov na 9 milijonov evrov, kar je oslabilo finančno stabilnost podjetja in zmanjšalo možnosti, da se podjetje prilagaja šokom.
V delu medijskega prostora se je ob zgodbi Ecolaba hitro utrdil okvir objektivne krivde politike za odpuščanja, vendar bilance dopuščajo tudi drugačno interpretacijo. To je šolski primer, kako se pod masko skrbi za družbeno dobro skriva razredni interes in dejanska zahteva za bolj neoliberalno politiko.
Gospodarstvo ima vzvod nad politiko, ki ga običajno državljani nimamo – lažji dostop do medijskega prostora, več javnomnenjske kredibilnosti, ki jo v današnjem svetu pogosto zagotavljata visoka plača in karierni uspeh, ter privilegij kapitalske mobilnosti, ki ga nekateri gospodarstveniki uporabljajo tudi kot grožnjo.
V demokraciji so državljani tisti, ki vladi podelijo mandat, da zasleduje cilje, ki jih podpira večina prebivalstva. Gospodarstvo se legitimno vključuje v socialni dialog tako, da opozarja na tveganja, ki lahko dolgoročno ogrozijo tudi socialne cilje. Ključno pa je, da politika razlikuje med konstruktivnim socialnim dialogom in interesnim izsiljevanjem – med opozorilom o realnih omejitvah ter grožnjo, katere cilj je predvsem izboljšanje finančnih donosov in sprememba centrov moči.
Če ni mogoče razlikovati med prvim in drugim, se lahko hitro znajdemo na spolzkem bregu negativne spirale socialnega dampinga. Države začnejo med seboj konkurirati z zniževanjem davkov in deregulacijo, v tekmi proti dnu, kjer socialna varnost in delavske pravice postanejo strošek, ne pa higienski minimum dostojnega življenja.
Podjetja brez korenin
Tu se odpre vprašanje, ki ga v javni razpravi pogosto spregledamo. Kako na vključevanje gospodarstva v socialni dialog vpliva vrsta lastništva podjetij? Izkaže se, da bodo interesni pritisk prej uveljavljala podjetja, ki so v lasti finančnih skladov, tujih investitorjev ali mednarodnih korporacij, pa tudi tisti slovenski lastniki, ki z razredno segregacijo, ki počasi prihaja tudi v Slovenijo, izgubljajo stik z življenjem večine prebivalstva.
Logika je preprosta. Odločitev lastnikov ali poslovodstva, da podjetje v davčno bolj ugodno državo prenese določen oddelek, proizvodnjo ali pa kar celotno podjetje, običajno nekaj ljudi potisne na rob socialne stiske – in takšno odločitev je lažje sprejeti, če lastnik ni vpet v okolje, kjer je podjetje, če ne živi v istem kraju, ne deli istih javnih storitev, ne čuti posrednih posledic zapiranja obrata, ki jih namesto njega prevzame lokalna skupnost in socialna država.
Študije o neposrednih tujih investicijah in multinacionalkah pogosto ugotavljajo, da so podjetja v tuji ali multinacionalni lasti pogosteje footloose, kar pomeni, da se hitreje zaprejo ali preselijo, to pa okrepi verodostojnost njihove grožnje. Taka podjetja so deležna ugodnejše regulativne obravnave. Ena raziskava kaže, da so zaradi svoje pogajalske moči dejansko manj regulirana na nivoju EU.
Številna podjetja pa si lastijo posamezniki, ki so globoko vpeti v lokalno okolje. Družinska podjetja, podjetniki, ki jih poleg denarja motivira tudi podjetniška zapuščina v okolju, ter podjetja v solastništvu zaposlenih. Za solastništvo zaposlenih raziskave potrjujejo, kako močno so taka podjetja usidrana v lokalno skupnost, hkrati pa običajno poleg finančnega uspeha dobro poskrbijo za dobrobit širše skupine deležnikov. V teh podjetjih so poslovni odločevalci hkrati prebivalci istega okolja, zato posredno ali neposredno nosijo del stroškov morebitne selitve – stroškov, ki jih odsotni lastniki bistveno manj občutijo.
Poleg tega so delavci praviloma bolj občutljivi za posledice razgradnje socialne države kot premožnejši lastniki. Prav zato je njihova kritika politike, naj se ukvarja s tem, kako ukrepi otežujejo gospodarsko aktivnost, ali pa s tem, da se gospodarstvo pretirano deregulira, bolj kredibilna.
Z drugimi besedami: gospodarstvo, kjer podjetja nadzirajo lokalno in nacionalno prisotni lastniki, postavlja veliko boljše izhodišče za socialni dialog.
Delavsko lastništvo
Ali se bo v naslednjih letih v Sloveniji demokratična suverenost okrepila ali bo demokracija dokončno podlegla neoliberalnim interesom? Lastniki kapitala bodo imeli pri tem pomembno vlogo. Generacijski prenos lastništva podjetij, ki je pred nami (glede na nedavno raziskavo Univerze v Ljubljani gre za skoraj polovico slovenskih podjetij), lahko razumemo kot okno priložnosti – lastništvo čim širše porazdeliti med slovenske delavce in ga zasidrati v lokalna okolja.
Nekaj upanja predstavljata dva nova zakona, ki peljeta v smer večje udeležbe zaposlenih v lastništvu. Zakon o udeležbi delavcev v dobičku lastnike spodbuja, da z delavci delijo nagrado v obliki izplačil iz dobička ali z na novo izdanimi delnicami. Zakon o lastniški zadrugi delavcev pa predvideva davčne spodbude za lastnike, ki bi podjetje postopoma prodali zaposlenim.
Seveda delavsko lastništvo ni vsemogočna rešitev demokratične suverenosti, pa vendar – širše, bolj lokalno zasidrano in bolj demokratično lastništvo omogoča možnost, da povečamo legitimnost gospodarskega glasu v socialnem dialogu.
Tej Gonza je direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo (IED).