Sirski likovni umetnik s svojo umetnostjo od leta 2011 sledi pojavu v svoji domovini, ki mu reče konflikt. Konflikti so bili že prej, tisto leto pa je arabski pomladi sledila državljanska vojna, v katero se je vpletla polovica sveta in je pustila državo razcefrano. Skozi instalacije, kipe, performanse in slike na papirju Kourbaj ustvarja predmete, ki so tako ali drugače povezani z vojno v njegovih krajih. Z vojno med državami ali z državljanskimi vojnami. Prikazuje uničenje, izgubo, spominjanje in preporod. V njegovem materialu ni nič simboličnega.
V Ljubljani se je na poti v Grčijo ustavil na simpoziju ZRC SAZU o vizionarskih praksah v primerjalni perspektivi. Govoril je v kontekstu antropoloških študij, vendar je ostal v svojem svetu. Zaradi razvoja tehnologije je konflikt, ki tvori okvir njegove umetnosti, ves čas zelo blizu. V njegovem žepu.
»Moral bom poklicati prijatelje iz Bejruta,« je zaskrbljeno rekel. »Hoteli so poleteti z letališča Rafika Haririja, vendar ni šlo. Šli so v Aman v Jordanijo, da poskusijo od tam. Poleteti bi morali na dva različna konca sveta. Moram izvedeti, ali jim je uspelo kam priti.« Niso se odzivali.
101. predmet za svetovno zgodovino v 100 predmetih
Kourbaj je postal slaven, ko sta Britanski muzej in BBC skupaj izdala knjigo Zgodovina sveta v sto predmetih. Zdelo se mu je, da je ambiciozno delo, ki so ga pripravljali deset let, nepopolno. Dopolnil ga je s svojim predmetom z naslovom Temne vode, goreči svet.
»Namesto sto člankov o zgodovini sveta sto predmetov. Sijajno. Iz tega je nastala debela knjiga.«
Najstarejši predmet v knjigi je kamniti sekalnik iz kanjona Olduval v Tanzaniji, ki je tudi najstarejši predmet, ki ga je naredil človek. Star je skoraj dva milijona let. Prihaja iz kraja, kjer je nastalo človeštvo.
»Knjiga je res navdihujoča. Kaj je prvi predmet zgodovine človeštva, vemo. Ampak kaj je zadnji? Kaj je najbolj poveden predmet našega časa? Kam smo kot vrsta prišli v dveh milijonih let? Naredil sem svoj predmet v zgodovini človeštva. V knjigo sem izdolbel luknjo in vanjo vtaknil iz starega blatnika kolesa narejen čoln, poln izgorelih vžigalic, ki predstavljajo migrante. Naredil sem 101. predmet zgodovine našega sveta. Čoln, ki čez morja k nam vozi migrante. Zanj so mi dali nagrado. Če pogledate knjigo, sta v njej dva milijona let človeške ustvarjalnosti, ki je vsa povezana z vprašanjem migracij. Vsi naši predniki so prišli iz Afrike. Iz tega kanjona, od koder izvira najstarejši predmet, ki ga je izdelal in uporabljal človek. Vsi smo priseljenci. Zdaj poskušajo ljudje migrirati v vesolje. Ampak podoba migranta je vedno jokajoči otrok ob umazani mlaki, ki je njegov edini vir pitne vode. Podoba obupa. Ob njem se v Veliki Britaniji pojavi zahteva 'ustavite čolne'. Ampak zakaj prihajajo čolni čez Mediteran v Francijo in potem iz Francije čez kanal v Anglijo? Zato, ker na njihove potnike padajo bombe. Tja gredo bombe, nazaj prihajajo begunci. 'Ustavite bombe' bi bila veliko ustreznejša zahteva za zaustavitev čolnov. Še tako tvegano potovanje čez morje je manj nevarno od gotovosti, da te bo zadela bomba.«
Prišli bodo po zraku, kopnem in vodi
V kaj se bo razvila kaznovalna ekspedicija izraelske vojske v Libanon, ni vredno napovedovati. Vemo pa, kaj bo prišlo po njej. Napad bo sledil logiki vojne in se lahko razvije v kar koli. Ni treba biti poznavalec Bližnjega vzhoda, da uganemo, kaj bo naslednje dejanje vojne, ki se od lanske jeseni ponovno razplamteva. Gaza je njen živi spomenik. V Evropi bomo na mejah postavljali zidove, stražarnice in bodečo žico. Tako sledimo vojnam, ki jih hranimo z razumevanjem za nasilje in zločine. Za nas ne bo nobene druge posledice. Ponovno se bo širil strah pred migranti in ponovno se bomo začudeno spraševali, zakaj hočejo k nam, če pa jih mi tako zelo nočemo in z njimi nimamo nič. Odgovor je še kar preprost in vsem na očeh. Tudi zaklinjanje, naj gredo tja, od koder so prišli, ne bo obrodilo sadov. Morda pa ni več ničesar, k čemur bi se lahko vrnili. V mesoreznico pa človek ne bo sam skakal. Upiral se bo, če ga bodo hoteli na silo potisniti vanjo.
Kaj bi še radi?
Izrael se je po razstrelitvi političnega in vojaškega vodstva šiitske paravojaške milice Hezbolah v nedeljo pripravljal na še eno invazijo Libanona. Po radiu so se zaskrbljeno spraševali, kakšne posledice bo imel premik kopenske vojske na regijo. Evropski državniki so izražali veliko zaskrbljenost, da se konflikt utegne razširiti na celoten Bližnji vzhod. Zaskrbljenost je zvenela absurdno. Vse priložnosti, da bi se konflikt skrčil, so bile visokonoso zamujene.
Kateri del Bližnjega vzhoda je zunaj konflikta? Kam naj se ogenj še širi? Kaj bi še radi? Se lahko konflikt iz Libanona razširi na Sirijo? Na vzhodnem delu Sirije imajo oblast Kurdi s Sirsko demokratsko fronto, ki jo vojaško podpira okrog tisoč ameriških vojakov. Na jugovzhodu ima nekaj delov ozemlja v rokah opozicija. Planoto Golan zaseda Izrael, ki celotno območje do Damaska razume kot območje svojih operacij, vključno s centrom mesta in njegovim letališčem. Preostali del je v rokah sirskih državnih enot, ki jih pri življenju ohranjata Ruska federacija in Iran. V Siriji je mednarodni konflikt od leta 2011. Tja se ne bo selil nihče. Sosednji Irak je krizno organizirana država od ameriške invazije leta 2003.
Se lahko to širi? Seveda. Sirski konflikt se je najprej razširil na Libanon. Že ustanovitelj Izraela David Ben-Gurion je leta 1948 na sestanku generalštaba izraelske vojske rekel, da morajo iti tam v ofenzivo. »Naš cilj je, da razbijemo Libanon, Transjordanijo in Sirijo. Šibka točka je Libanon, ker je muslimanski režim tam umeten in ga zlahka spodkopljemo. Tam bomo vzpostavili krščansko državo, potem bomo potrebovali arabsko legijo, ukinili Transjordanijo, Sirija nam bo padla v naročje. Potem bomo bombardirali in zasedli Port Said, Aleksandrijo in Sinaj.« Tako v biografiji Ben-Guriona piše Michael Bar-Zohar.
V osemdesetih letih so v Libanonu načrt skoraj že realizirali, od Transjordanije je ostala samo še polovica, s Sinaja so se z obžalovanjem umaknili v času, ko so še morali poslušati ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, dober del Sirije je že v naročju, preostali deli pod stalnimi letalskimi napadi. Konflikt je že razširjen do skrajne možne mere. Širi se sam od sebe.
Najprej v najbolj samoumevni obliki.
Ko vsakdanji kruh postane problem
»V preteklosti je veliko Damaščanov moralo emigrirati v Bejrut ali kam drugam,« je rekel Kourbaj. »Najdete jih povsod po svetu, najbližje pa je bil Libanon. Jaz sem odšel iz Sirije. Ljudje, ki so ostali, pa morajo najprej na novo izumiti sami sebe. Razmisliti morajo o oblikah rezistence. Na jugu Sirije v Al Sueidi, od koder sem doma, je problem že vsakdanji kruh. Primanjkuje ga. Kruh je na Bližnjem vzhodu hrana, od katere se živi. Vsak obrok temelji na kruhu. Če je kruha zelo malo, vsak obrok postane zelo čustven dogodek.«
Treba je iti. Migracije so vedno proizvod nuje. Najbližje je bila pot proti Bejrutu, ki je od Damaska oddaljen sto kilometrov.
Po zadnjih dostopnih podatkih je v Libanonu milijon in pol sirskih beguncev. Pridružili so se 200.000 palestinskim beguncem, ki živijo v državi še od preteklih vojn. Skoraj 900.000 Sircev je uradno registriranih pri agenciji za begunce Združenih narodov. V zadnjih dveh tednih se jim je pridružil milijon razseljenih prebivalcev južnega Libanona, ki so se v dolgih avtomobilskih kolonah umikali proti Bejrutu. Izrael jih je pozival, naj zapustijo svoja naselja, ker jih bodo zravnali z zemljo. V Sirijo pa je med ameriško invazijo na Irak prebežalo tri milijone pripadnikov iraškega srednjega razreda, ki tudi niso imeli kam naprej. Tudi njim je Libanon najbližje kot prva postaja na poti nekam drugam. Visoka gostota za državo, ki je za polovico manjša od Slovenije in ima trikrat več prebivalstva. Od Haife do Bejruta ob morju tudi ni kaj dosti več kot sto kilometrov. To je zelo majhen konec sveta za tako zastrašujoč konflikt, ki s prekinitvami traja od začetka osemdesetih let, ko je izraelska vojska skupaj z zavezniško milico maronitskih kristjanov Falango iz Libanona pregnala Jaserja Arafata in njegovo vojsko fedajinov. Južni Libanon je izraelska vojska zapustila leta 2000, ker ji je šiitska milica Hezbolah prizadejala preveč izgub. Vendar generali in politiki na to žalitev niso nikoli pozabili. Zdaj polagajo račune.
Evrope ne skrbi širitev konflikta po Bližnjem vzhodu. Skrbi jih prihod čolnov v Evropo. In hitro se izkaže, da je Evropa smešno blizu. Po kratki poti po morju s turistično ladjico se Evropska unija začne na Cipru, ki je od sirske obale po morju oddaljen 59 navtičnih milj, dobrih sto kilometrov, od libanonske pa nekaj manj kot dvesto kilometrov. Neposreden produkt širitve Izraela na ozemlja sosednjih držav so migracije. Ob vsej retorični spretnosti, ki so si jo ob migracijah obupani evropski politiki nabrali po letu 2015, bodo imeli težave dokazovati, da so Izrael, Libanon, Palestina in Sirija varne države. Ena med njimi je priznana država, vendar ne obstaja. Četudi je mednarodno humanitarno pravo v veliki eksistenčni krizi, strategije odvračanja beguncev pa so hkrati vedno bolj grobe in sofisticirane, bo zelo težko elegantno organizirati deportacije. Zmanjkalo bo vlakov, ki lahko peljejo iz Carigrada v Latakijo.
Migranti niso drevesa?
»Mi ne gledamo tega, kar bi radi videli, ampak vidimo to, kar smo prisiljeni gledati. Migranta danes prikazujejo kot grožnjo, ki razcapana prihaja v dežju čez mejo brez dokumentov. Ponujajo nam ga kot nekaj izjemnega, prepovedanega, neobičajnega. V resnici pa vse življenje temelji na migracijah. Če misli ne bi migrirale, če drevesa ne bi migrirala, mi ne bi bili to, kar smo. Ne bi bili takšni ljudje, kot smo danes.«
»Ampak, oprostite. Drevesa ne migrirajo.« Kourbaj se je široko nasmejal.
»Seveda migrirajo. Imajo korenine tako kot mi. Ampak vzcvetijo, in ko njihova semena dozorijo, jih vržejo v veter, da jih raznosi po svetu. Različne družine rastlin ustvarijo premnoge strategije, s katerimi preživetje svoje vrste zagotovijo tako, da svojim semenom zagotovijo pot okoli sveta. Nosijo jih veter ptiči, druge živali.«
Sedaj ustvarja tudi z žitnimi semeni, ki jih fotografsko povečuje. Nenavadna ideja, ki pa ima za seboj uničenje Alepa, enega najlepših mest Bližnjega vzhoda z najživahnejšo srednjeveško tržnico in železniško postajo, na kateri se je Istanbul Express srečal z lokalnim vlakom za Damask. Vse je raztroseno po tleh. Vendar žrtve konflikta niso samo zgradbe in ljudje, ki živijo v njih. Vojna uniči tudi spomin na naravo.
»Leta 2015 sem poslušal poročila in zabolelo me je srce. Banka semen v Alepu je pogorela, ker so jo bombardirali. Tam so bila spravljena stara semena vseh rastlin rodovitnega polmeseca, ki gre od Palestine skozi Libanon, Sirijo in Irak do Irana. Tam so pred tisočletji začeli pridelovati večino hrane, ki jo danes jedo v Evropi. Celoten arhiv semen je bil izgubljen. V Siriji skoraj ni več poljedelstva. Vojna je zajela vsakdanje življenje. V spopadih med vladnimi enotami in opozicijo pogorijo žitna polja in vse, kar raste.«
Kourbaj se vpraševal, kaj lahko naredi. Obstaja še ena banka semen na Norveškem v Svatbaldu na otoku Spitsbergen. Tja gredo semena z vsega sveta, da morda preživijo svetovno katastrofo. Ampak kako je videti ta katastrofa? »Zažgal sem nekaj semen, jih postavil pod mikroskop in močno povečal, da pokažem, kaj vojna naredi življenju. Vojna uničuje ljudi, ampak uniči tudi naravo. O tem pa ne vemo skoraj nič. Semena potujejo kot ljudje in potrebujejo zatočišče.« Sicer se izgubi tudi spomin za njimi.
Iz topovskih granat narejene žlice
Issam Kourbaj se je odločil, da bo migracije kot nujni rezultat vsakega konflikta reflektiral skozi svojo umetnost. Tudi sam je migrant. Eden tistih z zelo zanimivo osebno in družinsko zgodovino.
»Doma sem v vulkanskem predelu Sirije. Ko so Francozi leta 1946 zapustili Sirijo kot svojo kolonialno posest, so za seboj pustili veliko neeksplodiranih topovskih izstrelkov. Moj stric Mahmud jih je deaktiviral in iz tulcev izdeloval žlice. Imel je zares izvirno konverzacijo z resničnostjo. To je bila njegova resničnost. Moral je preživeti, okoli njega so bile bombe in iz njih je izdeloval nekaj novega. Bombe so bile njegova surovina za kuhinjski pribor. Vse otroštvo sem jedel z njegovimi žlicami. Ta izkušnja me je oblikovala.«
Sirijo je zapustil že v osemdesetih letih. Zdelo se mu je, da kot umetnik tam ne bo uspel. Največ, na kar je lahko računal, je bilo to, da bi bil učitelj pouka umetnosti v srednji šoli. Hotel pa je nekaj drugega.
»Kot umetniški kolektiv smo vsi hoteli enako. Mnogim ni uspelo in so umrli mladi. Moj prijatelj Kaled Kalifa, ki je lani umrl v Damasku, ker mu je odpovedalo srce, bi lahko odšel kamor koli po svetu. Njegovi romani so uspešnice v mnogih jezikih. Vendar je ostal v Damasku, čeprav je moral svoj roman Hvalnica sovraštvu objaviti v Bejrutu, ker je bil v Siriji prepovedan. Pa se je odločil, da ostane v Damasku.«
Kourbaj je iskal načine, kako bi svet, v katerega se je rodil, pretvoril v umetniško izkustvo. Leta 1980 je začel študirati slikarstvo na umetniški akademiji v Damasku. Odločal se je med študijem matematike in slikarstva. S študijem matematike bi bil lahko samo učitelj, to pa ga ni mikalo. Na umetniški šoli se je takoj počutil doma, ker so ga obkrožali vodilni sirski umetniki. Mahmud Hamad, Fateh Mudares, Elijas Zajat in Gajat Al Akras. »To so bili fantastični slikarji. Ljudje, ki sem jih med odraščanjem občudoval, so postali moji učitelji. Umetniška šola je bila zbirališče ljudi, ki so šli študirat na vzhod in zahod. Nekateri so študirali v Italiji, Franciji, Bolgariji ali Rusiji. Oni so bili naša okna na zelo različne umetniške smeri in miselne usmeritve. Vsi so imeli svoje študije, mi pa smo jih tam obiskovali. V državi je bilo zelo veliko notranjih konfliktov, vendar o njih nismo govorili. Niste mogli govoriti, konflikt pa ste lahko slikali na prikrit in zagoneten način. Morali ste biti zelo previdni, da v vas niso prepoznali umetnika, ki izraža mnenja o vladi in političnem sistemu.«
Po štirih letih študija se je znašel pred težkim vprašanjem. Konflikt ni samo zunanji in geopolitični, je tudi notranje razmerje med režimom in družbo, ki ji vlada. Kako lahko preživi v okolju, kjer ne sme povedati, kaj si misli? Vprašanje, ki je na Bližnjem vzhodu vedno aktualno, sedaj pa dobiva presenetljivo veljavo celo v državah, kot je Nemčija.
Dobil je mesto predavatelja na fakulteti za arhitekturo v Damasku. To je bila izjemna šola. Leta 2010 sem bil v Dubaju, ko so dokončevali takratno najvišjo stolpnico na svetu Burdž Kalifa. Po neskončnih nadstropjih stolpa me je vodil sirski arhitekt, ki je s samoumevnostjo mojstra svojega poklica povedal, da ga je res zasnoval ameriški arhitekt Adrian Smith, vsa praktična dela pri načrtovanju pa so opravili arhitekti iz šole za arhitekturo v Damasku. Vedel sem, da je Damask središče arabske filmske industrije in da je Kairu prevzel produkcijo televizijskih nadaljevank. Od tam so prišli veliki pisatelji in glasbeniki arabskega sveta. Oud se je šlo kupit v Damask in tam se je šlo v šolo arabske klasične glasbe. Ampak arhitektura?
»Fakulteta za arhitekturo Univerze v Damasku je ena najboljših arhitekturnih šol na svetu,« me je arhitekt pogledal kot nevedneža. »Morda je najboljša šola na svetu.«
Pod bombami se drobijo institucije 21. stoletja
Tudi človeku, ki je živel na Bližnjem vzhodu, se njegove predstave o tem koncu sveta hitro razblinijo. Edward Said se mu vedno prikrade za hrbet. Bolj ko iščeš cvetoče palače otomanskega imperija in vitke minarete, bolj se ti čez cesto postavljajo muzeji moderne umetnosti, medicinske fakultete, časopisi, knjižne založbe, knjigarne in kinematografi. Vsi imajo v rokah mobilni telefon. V restavracijah na mizo pogosto položijo dva skupaj s ključi beemveja. Mnogi med njimi berejo filozofske knjige ali igrajo na borzah. Libanonci veljajo za najspretnejše trgovce na svetu. Iz vsake trgovine pa gleda Al Jazeera, ki te noč in dan opozarja na modernost konfliktov, skozi katere potuješ. To, kar se vedno znova drobi pod bombami in se danes v Bejrutu kaže le še kot polomljene betonske traverze, so veličastne institucije 21. stoletja.
Migrant pred seboj nima vedno natančno določenega cilja. Išče svojo usodo in izbira med možnostmi. Po letu dni kariere predavatelja na fakulteti za arhitekturo je Kourbaj odšel tudi sam študirat arhitekturo v Sankt Peterburg v tedanjo Sovjetsko zvezo, ki je bila tik pred tem, da razpade. »Na skrajnem severu sem v času Gorbačova v mrazu študiral arhitekturo in scenografijo. Dežela je bila sredi toka dramatičnih sprememb.«
Od tam je potem šel v London, kjer je delal kot gledališki scenograf. Tam je oblikoval pogled na svet, iz katerega danes ustvarja umetnost. Naredil je veliko razstavo o migracijah, kjer so bili osrednji predmeti čolni iz kolesarskih blatnikov, polni izgorelih vžigalic. Navdihoval se je tudi pri lastnih izkušnjah.
»Ko sem prišel v Veliko Britanijo, sem bil tudi sam migrant. Bil sem Sirec, prišel pa sem iz Rusije. Zelo slabe vstopnice za Cambridge, vendar so me sprejeli na univerzo. Imel sem srečo in sem studio najel za gledališčem. Njegovo skladišče je bilo moje igrišče. Svojo umetnost sem delal iz stvari, ki so jih oni zavrgli. Pogled se mi je razjasnil, ko sem obiskal Kubo. Videl sem Kubance, ki so na obalo prinesli svoje pohištvo, ga razstavili in iz njega zgradili čolne, s katerim so se potem izselili v Miami. Zdelo se mi je, da moj stric, ki je iz bomb izdeloval kuhinjski pribor, prihaja k meni v popolnoma drugi obliki, kot duh. Zdelo se mi je, da moram pobrati to energijo in jo usmeriti v svoje delo. Najbolj vsakdanji predmeti postanejo zelo močno orodje. Ker so nam tako domači, so polni zgoščenega pomena. To je bila moja ideja. Iz vsakdanje nepomembnosti narediti nekaj vsakdanje veličastnega.«
Eksces nasilja in nič drugega
Kourbajeva umetnost je kolateralna škoda niza vojn, propadlih revolucij in lokalnih konfliktov. V časih velike stiske se razcvetejo nepričakovane stvari. Ena od reči, ki se zgodijo, je, da predmeti rodijo predmete, umetnost pa postane umetnost preživetja. Zveni preprosto in skoraj samoumevno. Vendar se vedno znova znajdemo pred podobami uničenja, ki jih je težko razvozlati.
»Konflikt je onkraj človekovega razumevanja.« To je nerazumno početje, ki beži pred racionalno analizo. »Lahko jaz, ki živim z njim, razumem, kaj se mi dogaja? Seveda ne morem razumeti. Ne morem razumeti tega, kar se dogaja te dni Libanonu. Kako to, da ta dejanja niso opredeljena kot terorizem? Velike sile so se odločile, da je to samoobramba. Zveni kot slaba šala, vendar šala ni smešna. Vidimo, kako se napetost stopnjuje. Se spomnite vzhičenja ob Tahrirju, pa vznemirjenosti ob sirski vstaji in potem padca v temo z Islamsko državo in vsem, kar je sledilo? Eno poglavje za drugim. Kot umetnik to težko mislim. Ampak resno se lahko vprašam. Prišli smo do Gaze, do Bejruta. Kaj je naslednji korak? Ne iskati odgovora pri meni. Ravnokar sem zaključil veliko razstavo z naslovom Urgentni arhiv. Dokumentiram svoj svet. Ampak vsak dan prinese kaj novega. Narediš nekaj in že čez nekaj ur se zgodi nekaj drugega, kar izbriše tudi spomin na to, kar te je spodbudilo k temu, da nekaj narediš. Tako deluje naš svet, ne? Imel sem idejo, da bi razstavo sproti spreminjal. Da bi jo zastavil kot dnevno rutino reakcij na dogodke. Ampak seveda gre zelo težko. Zdaj pa res ne vem, ali bi to še lahko držal pri življenju. Če hočeš smiselno reagirati, potrebuješ nekaj distance, sedaj pa je šlo čez vse meje preglednosti.«
Ampak umetnik mora znati upodobiti, kako se danes počuti človek v Bejrutu ali otrok v Gazi. Za Gazo je našel način. Naredil je eno samo delo. Zbral je na desetine praznih steklenic mleka. Napolnil jih je z žeblji, zdrobljenimi zidaki, raztrganimi cunjami, prahom, peskom, črepinjami, zlomljenimi orodji. »Napolnil sem jih z vsem razen z mlekom.«
To je najbolj realistična podoba vojne. Dejanje, ki je zgolj eksces nasilja in nič drugega. Vsa opravičila, dediščina druge svetovne vojne, geostrateški interesi so prazen čvek. Eksces nasilja in nič drugega.