Našteti so odvodni mešani kanal C0 na ljubljanskem polju s pomembnim vodonosnikom pitne vode za vso Ljubljano, gradnja štirietažne podzemne garažne hiše na lokaciji Tržnica center v središču Stare Ljubljane na kulturnovarstveno zelo občutljivem območju z neposrednimi možnimi vplivi na okoliške zavarovane objekte (in na Plečnikove tržnice, ki so pod zaščito Unesca) ter načrtovana novogradnja za potrebe gledališča Drama z globokim temeljenjem in več kletnimi etažami v neposredni soseščini obstoječih ogroženih stavb v središču Ljubljane. Poleg tega so naštete še težave umeščanja državnih cest v prostor, predvsem ceste tretja razvojna os (3RO), povezava Koroške in Bele krajine s središčem države ter s sosednjo Avstrijo in Hrvaško. Omenjene so tudi težave pri obvozni cesti v Škofljici pri Ljubljani. Predvsem pri problematiki cest »širši javni interes« prevzema kar družba Dars kot »pooblaščeni investitor«, tudi s svojim gospodarskim interesom, kot je mogoče sklepati.
Pri vsem tem bi lahko omenili še več problematik, tudi že bolj ali manj uspešno razrešenih.
Take so vsekakor umeščanje hidroelektrarn na Savi, kjer so na lokaciji Mokrice nevladne organizacije uspešno obranile »javni interes«, katerega zagovorniki so – in to na sodišču, saj prej za njihove okoljevarstvene argumente ni bilo posluha. Problem je toliko bolj izpostavljen, saj gre pri »javnem interesu« za »okoljevarstveni javni interes«, ki ni vedno skladen z »vladnim (političnim) javnim interesom« oziroma »ekonomskim javnim interesom«.
Okoljski javni interes je dolžnost države
Okoljevarstveni javni interes ščitijo v EU sprejete direktive s področja varstva okolja in še posebej narave. Zato v takem primeru sploh ne bi smelo biti vprašanje, da je »okoljski javni interes« že sam po sebi dolžnost države (in nadalje občin) in njenih služb (vključno z Darsom), da ga ščitijo. Pri nas je velikokrat problem, da se področje varstva okolja v projektih obravnava šele naknadno, ko se preverjajo posledice načrtovane naložbe v poročilih o vplivih na okolje, ne pa vnaprej, že s strani prostorskih načrtovalcev in projektantov objektov. Zadeva Mokrice bi bila dosti lažje rešljiva vnaprej, z upoštevanjem pogojev preživetja posebno zaščitenega ribjega življa v reki – pa tega načrtovalci niso storili. Glede takih nepravilnih projektov naknadno podajo pripombe nevladne organizacije – varuhi javnega interesa s področja okolja oziroma delov okolja ter civilne iniciative, ki so tudi seznanjene s tem, kaj naj bi se smelo in kaj ne. Očitno uradne nadzorne službe, ki morajo nadzorovati projekt in odobriti njegovo okoljsko vzdržnost, ne opravijo dovolj dosledno svojega dela, saj so pod neposrednimi pritiski vladajočih politikov in s tem njihovega predvsem ekonomskega interesa.
Pri vsem skupaj imamo tudi pomanjkanje ustrezne okoljevarstvene politike, saj država nima uveljavljenega nacionalnega programa varstva okolja z ustrezno vsebino. Že samo področje energetike in racionalne rabe energije ni dosledno pokrito – še vedno se tolerira razvoj individualnega motornega prometa z novimi tipi energije in s tem neracionalno potrošnjo elektrike, z vedno novimi in novimi energetskimi proizvajalkami. Seveda brez škode za okolje pri tem ne gre in torej tudi ne brez konfliktov civilne družbe z nerazumnimi upravnimi odločitvami. Poleg neustreznih obravnav problemov s področja varstva okolja gre večinoma pri vseh naštetih primerih tudi za postopkovne in formalne nepravilnosti.
V prostoru nastanejo ugodni splošni javno koristni učinki, če se pametno načrtuje že na strateških ravneh, potem pa dosledno sledi hierarhičnim pravilom v prostorskem načrtovanju, vse do izvedbenih ravni.
Pri nas se državni načrti za prometnice umeščajo v prostor kar neposredno, brez ustrezno upoštevane strateške obravnave v okviru celotnega družbenega in okoljskega območja. Če je le priložnost, se izsilijo mimo predpisanih postopkov in pravilnih ter doslednih celostnih preveritev. Takih primerov imamo kar nekaj – že našteta tretja razvojna os (3RO) je imela v strategiji prostorskega razvoja iz leta 2004 predvideno vzporednico v železniški povezavi, pa so se pristojni že v fazi »scenarijev« za 3RO leta 2006 učinkoviti železniški povezavi kar odpovedali in s tem povzročili pritisk prometne obremenitve samo na cestni promet, celoten državni prostorski načrt te trase pa še do danes nima razrešenih stikov s sosednjima Avstrijo in Hrvaško, kar je huda postopkovna (in vsebinska – problem predvidenih prometnih tokov) kršitev na evropski ravni. Prometnica bi morala biti ob upoštevanju prioritete železniškega prometa bistveno bolj racionalno dimenzionirana, s tem pa tudi prostorsko manj konfliktna.
Še hujši postopkovni izpad predstavlja gradnja potniškega centra Ljubljana, kjer se niso našle nobene nevladne organizacije z ustrezno izrazitim javnim interesom, da bi se vključevale v postopke. Meščani bodo posledice lahko presojali na svoji koži, potem ko bo stvar funkcionirala bolje ali slabše za mesto.
Na okolje nihče ne pomisli
Tudi naložba v železnico za drugi tir Divača–Koper je bila v prostor postavljena brez predhodnih celovitih presoj vplivov na okolje po pravilih EU, saj se je na hitro uveljavila še pred tem z državnim prostorskim načrtom, pomisleki stroke ob tej uveljavitvi in tehničnih nedoslednostih se niso več upoštevali, čeprav so pokazali na kar nekaj neracionalnosti. Danes imamo vodeni železniški tir skozi podzemno območje samih jam, podzemnih (zaščitenih!) habitatov, ki je kar problematično glede geomorfološke strukture. Ali bo počasi vse skupaj padlo v luknjo, bomo šele videli.
Našteti projekti na območju Mestne občine Ljubljana so prav tako predmet upora širše javnosti, pa tudi zasebnih potencialnih oškodovancev. Ker v predhodnih fazah za to ni bilo priložnosti, so ugovori prišli v postopke šele sedaj, tako rekoč pri koncu postopka – izdaje gradbenih dovoljenj. Preveriti bo treba, kako je vse skupaj obravnavano v postopku celovite presoje vplivov na okolje na stopnji načrtovanja urejanja prostora v krovnem prostorskem aktu občine.
Da take situacije pomenijo hud problem in težke konflikte v prostoru in v interesih, je opozorilo že večkrat tudi ustavno sodišče. Zato mora biti zakonodajalec še posebno pazljiv, ko preureja zakonodajo – prostorsko, okoljsko in gradbeno.
V tujini se pravic javnosti in konfliktnosti večjih naložb z okolico zavedajo že v najzgodnejših fazah priprav na naložbo in njenega umeščanja v prostor ter za to vodijo ustrezne dialoge z možnimi prizadetimi, saj se zavedajo, da je od vsega najdražje, če jim ob končani proceduri načrtovanja vse propade zaradi upravičenih blokad. Demokracija zahteva dialog! Za te potrebe najamejo celo posebne strokovnjake s področja sociologije in psihologije.
MARTINA LIPNIK, u.d.i.a., Ljubljana
