Zazrla sem se v žakarsko tkanje abstraktnega duha, v umetnino zemeljskih barv in minimalističnih linij, med katere sta nemir vnašali dve (skorajda vzporedni) črti, rdeča in umazano bela. Eno od njiju so stoletja zarisovali domačini, drugo je leta 1947 začrtal britanski kartograf Cyril Radcliffe. Slednji je ozemlje južne Azije po več kot tristo letih britanske kolonialne nadvlade razdelil na podlagi verske demografije – med večinsko hindujsko Indijo in pretežno muslimanski Pakistan.
Vsiljeni meji vikonta Radcliffa so oporekali številni. Hindujci in sikhi so si med drugim prizadevali, da bi mesto Lahore, največje v provinci Pandžab, dodelil Indiji, ne Pakistanu. Tako so krvavi nemiri spomladi 1947 pogoltnili številna življenja, uničili na tisoče domov in v izgnanstvo prisilili 66 odstotkov nemuslimanskega prebivalstva – več kot štirinajst milijonov ljudi.
»Tudi moji predniki so bežali, po mamini in očetovi strani,« je dejala Savneet. »V Indijo so lahko vzeli bore malo,« je nadaljevala, »a med tistimi rečmi se je našlo tudi nekaj tekstila. Če dobro pomislim, tekstil je bil od nekdaj pokazatelj naše – sikhovske – identitete. Moj oče in bratje so vedno nosili turbane. Ta identiteta pa je od vekomaj zelo politična.«
Bele rute
Pogled iz zraka na nepravično mejo med Pakistanom in Indijo je bil stkan z željo po drugačnem dojemanju politike meja, je zatrdila avtorica.
