Tako so koncentracijska taborišča nastajala tudi v Sloveniji. Najbolj znana so Teharje, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, Petriček pri Celju, Filovci v Prekmurju, Šentvid nad Ljubljano ter Brestrnica in Studenci pri Mariboru. Zaradi določene vrste pritiska mednarodne javnosti so ta taborišča še pred koncem leta 1945 ukinili, spomini nanje in zapisi pa so ostali. Novo obdobje množičnega zapiranja ljudi in krutega izživljanja nad njimi je na tleh tedanje Jugoslavije sledilo prav kmalu. Po razvpiti resoluciji Informbiroja leta 1948 so bili ob svobodo mnogi tedanji pristaši in podporniki politike sovjetskega državnega in partijskega voditelja Stalina. Med njimi so bili tudi številni intelektualci in visoki častniki jugoslovanske vojske, praviloma vsi člani jugoslovanske Komunistične partije. Pripadniki tedanjega Oddelka za zaščito naroda, bolj znanega pod kratico Ozna, so jih po kratkem postopku in brez sodnega procesa za dalj časa zapirali v kaznilnice oziroma delovna taborišča, med katerimi sta najbolj znana Goli otok, namenjen moški populaciji kaznjencev, ter sosednji otok Sveti Grgur, kamor so »s ciljem prevzgoje s prisilnim delom« zapirali ženske »sovražnice vladajočega režima«. Pred tem so mnogi zaporniki nekaj časa preživeli v kaznilnicah za politične zapornike v notranjosti dežele. Med bolj znanimi so na primer grad Rajhenburg pri Brestanici v Sloveniji (za ženske), Stara Gradiška na Hrvaškem ter Požarevac, Sremska Mitrovica in Šid v Srbiji. O teh dogajanjih je bilo v tistih časih najti veliko zapisov v časopisih slovenske emigracije in v zamejskem tisku.
TITOVCI IN STALINOVCI MED SEBOJ
Titovci so v zadnjem času začeli izvajati v svojih vrstah velike čistke, ki so pri komunistih že precej udomačena navada. Tako so začeli zapirati vse tiste komuniste, za katere vedo, da so Stalinovci ali pa titovcem niso zadosti zanesljivi. V Ljubljani so zaprli že skoro vse vplivnejše osebe v komunistični stranki. V zadnjem času so prišli na vrsto tudi Logarji. Ozna je zaprla najprej dr. Ceneta Logarja, sed. profesorja na ljubljanski univerzi in njegovo ženo, za njim pa njegove brate Janeza, šefa prosvetne uprave v Ljubljani, dr. Tineta Logarja, ter Jakoba in Alojzija Logarja. Vse so odpeljali na grad pri Igu, kjer so sedaj zaprti. (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 7. aprila 1949
Množične aretacije v Ljubljani in po vsej Sloveniji
Poročila, ki prihajajo iz titove komunistične diktature v svobodni svet, navajajo da nastaja med titovci vedno večja zmeda. Zaradi tako svojstvenega komunističnega spora med titom in kominformom, doma nastaja pravi babilon, ker nihče od sedanje vladajoče komunistične skupine več ne ve kdo je s kom in komu je mogoče kaj zaupati. Ta splošna zmeda v upravi se najbolj odraža v zadnjih Rankovićevih policijskih ukrepih, po katerih so po celi državi začeli zapirati ljudi kar na veliko. Samo v Ljubljani so 27. julija zaprli 800 ljudi. Veliko ljudi je Ozna aretirala tudi v Št. Vidu nad Ljubljano. Računajo, da so tako v zadnjih dneh julija in prve dni avgusta v celi Sloveniji zaprli več tisoč ljudi. (…)
Svobodna Slovenija, 25. avgusta 1949
Vrnili so se v svobodo kot novi in prerojeni ljudje
Z odločbo ministra za notranje zadeve FLRJ tovariša Aleksandra Rankovića je bilo izpuščenih 713 oseb, kaznovanih z administrativno-poboljševalnim ukrepom za družbeno koristno delo.
V dneh, ko na našo Partijo in naše narode sipljejo najhujša obrekovanja, organizirajo monstruozne procese, ko nam odpovedujejo pogodbe o sodelovanju in medsebojni pomoči, je tudi tak odlok o izpustitvi ljudi, ki so bili pristaši resolucije Informbiroja in bili žrtve zablode, slabiči in omahljivci, nedvomno dejanje, vredne samo take Partije, samo takega vodstva, kakršna je naša Partija in njen Centralni komite. V teh dneh je to več kot dokaz moči, enotnosti in monolitnosti naše Partije, kar zlasti kaže, kako naša Partija in tovariš Tito skrbita in delata za prevzgojo ljudi in da bi jih pripeljala na pot resnice. (…)
Ljudska pravica, 5. oktobra 1949
»VZGOJNA« METODA OZNE
Tiskovna agencija United Press je objavila te dni poročilo svojega dopisnika iz Belgrada, da je titov notranji minister in šef Ozne Ranković 1. oktobra podpisal dekret, s katerim je izpustil na svobodo 713 političnih kaznjencev, ki so bili obsojeni zaradi svojega »delovanja proti miru in javnemu redu«. Dopisnik UP pripominja, da so bili vsi ti priporniki po večini kominformovci. To dejstvo potrjuje tudi poročilo, ki ga je titovo komunistično časopisje objavilo tudi v Ljubljani pod naslovom »Informbirojski zapeljanci obžalujejo svoje sovražno delovanje«. V njem »spreobrnitev« kominformovcev v titovce in zasluge OZNE za to prikazuje tako-le: »Kakor smo že poročali, so skoro vsi – nad 1400 oseb – ki so v naši državi bili administrativno kaznovani na opravljanje družbeno-koristnega dela zaradi informbirojevske aktivnosti, podpisali resolucijo Centralnemu komiteju KPJ, v kateri obžalujejo svojo zmoto.«
Svobodna Slovenija, 6. oktobra 1949
V Jugoslaviji še vedno mnogo taborišč za »prostovoljno« delo
NEW YORK. – »The Times« poroča, da je v Jugoslaviji od 100 do 200 tisoč ljudi v ječah. – Že samo to dejstvo dokazuje, kolik je odpor proti Titovemu režimu. Mnogi zaporniki so somišljeniki Kominforme. (…)
»Borba« je marca letos poročala, da je bilo tekom leta 1951 92.500 Jugoslovanov pri teh – »prostovoljnih« delih.
Ameriška domovina (Cleveland), 17. decembra 1952
Obsodbe na prisilno delo brez vsakega sodnega postopka
Že večkrat smo v našem listu objavili spomine ljudi, ki so se po sreči vrnili iz pekla titovskih koncentracijskih taborišč. Nikdar pa se ni zgodilo, da bi skušali titovci v kakršni koli obliki demantirati navedena dejstva. Odgovarjali so vedno le z molkom, ki je predstavljal in še vedno predstavlja najboljši dokaz vsega, kar smo objavili in kar bomo še objavili. (…)
Delo (Trst), 12. decembra 1953
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si