Nekateri v svojih zapisih za prostovoljno oddajo orožja ali streliva na opisani način v zakonu radi omenijo izraz abolicija. Abolicija pomeni: razveljavitev kakega zakona, odprava česa; odprava, preklic zakona, razveljavitev, ustavitev (Veliki ugankarski slovar); opustitev kazenskega pregona oziroma ustavitev kazenskega postopka, najširša oblika amnestije (Leksikon Sova); opustitev kazenskega pregona, pregona ni mogoče začeti (Leksikon Cankarjeve založbe). Kakor koli se poimenuje poskus države, da bi se zmanjšalo število orožja ali streliva v rokah posameznikov, gre predvsem za poskus države, da bi onemogočila neupravičeno in nezakonito posest ter uporabo orožja, in to z namenom zmanjšanja nasilnih dejanj in ogrožanj z nevarnim orožjem in raznimi vrstami streliva. Pri tem se je ob pogledu za nazaj vedno treba vprašati, koliko je bila in koliko bo tudi v prihodnje pri tem država uspešna.
Pogled v zgodovino
Če pogledamo malo v zgodovino in pobrskamo po spominu, lahko ugotovimo, da je konec sedemdesetih let Slovenija, če se ne motimo, prav leta 1979, izvedla abolicijo/predajo orožja (državno vodena amnestija brez kazenskih posledic), ki pa ni prinesla pričakovanih rezultatov o zasegu vojaškega, varnostnega in preostalega orožja. Konec leta 1982 je zvezni sekretariat za notranje zadeve, glede na stanje na Kosovu predlagal, da vse republike izvedejo abolicijo/predajo orožja, ki ji je Slovenija sicer nasprotovala zaradi predhodne neuspešne izvedbe. Vse to je imelo za posledico, da enotne jugoslovanske abolicije/predaje orožja ni bilo. Vseskozi pa se je izvajala operativna akcija Iskalec, ki je od milice zahtevala neprestano operativno spremljanje na terenu in trimesečno poročanje o ugotovljenih rezultatih. Na območjih nekdanjih republik Jugoslavije pa je bila vodena tovrstna akcija pod imenom Tragač.
Kljub izvajanju trajne akcije Iskalec pa je milica/policija vodila tudi občasne, sorazmerno uspešne akcije za izsleditev posameznikov, ki so posredovali ilegalno orožje ali z njim celo trgovali. Tako je leta 1984 na območju Krškega izvedla uspešno akcijo, kjer je bilo ogromno število zaseženega orožja, predvsem lovskega, športnega, starega vojaškega in nekaj varnostnega. Novejšega vojaškega orožja pa do osamosvojitve skoraj ni bilo mogoče izslediti oziroma zaseči, zaseženo je bilo predvsem staro orožje ali predelane vojaške puške in športno orožje.
Po osamosvojitvi pa se je v slovenskem prostoru pojavilo nekaj več vojaškega orožja in tudi eksploziva (avtomati, ročne bombe in podobno), kar izvira predvsem iz balkanskih vojn. Obstaja sicer ocena, da je stanje na tem področju nadzorovano, koliko pa je dejansko ilegalnega orožja pri ljudeh, ne želi ugibati nihče. Dejstvo pa je, da se je pred vojno za samostojno Slovenijo leta 1990 in po vojni za samostojno Slovenijo precej, lahko rečemo »množično«, legalno in nelegalno kupovalo ter prodajalo orožje in strelivo, kar so mnogi izkoristili in si največkrat protipravno prilastili orožje in strelivo, tudi s ciljem zbirateljstva strelnega orožja in streliva. V tistem času se ni samo nezakonito oziroma nelegitimno odtujevalo le denarnih sredstev od prodanega orožja in streliva, temveč tudi zadržalo orožje in strelivo z drugim namenom.
Abolicija oziroma legalizacija orožja in streliva med letoma 2000 in 2010
V samostojni Sloveniji so bile izvedene vsaj tri legalizacije orožja od leta 2000 do konca leta 2010, kar pomeni, da so imeli ljudje vso možnost, da lahko orožje oddajo, prijavijo oziroma legalizirajo, vendar je bil izkupiček vseh teh legalizacij zelo skromen ali celo slab. Naj omenimo zakon o aboliciji, ki je bil sprejet 6. aprila 2005, s katerim je država oprostila okoli 80.000 prekrškov, ki so bili storjeni do vključno 31. decembra 2004. Zakon je predvideval ustavitev nekaterih postopkov o lažjih prekrških in odpustitev izvršitve določenih kazni zapora, njegov namen pa je bil razbremenitev sodišč, na katera so se od sodnikov za prekrške prenesli postopki glede prekrškov. Prevzetih prekrškov je bilo samo na okrajnih sodiščih več kot 144.000. Zakonska rešitev je predvidevala, da se ustavijo oziroma ne uvedejo tisti postopki o prekrških, ki so bili storjeni do vključno 31. decembra 2005, razen tistih izjem, ki ustrezajo posebno opredeljenim merilom, ki jih je določil isti zakon1.
Po podatkih generalne policijske uprave in medijskih objavah se v Sloveniji povečuje število registriranega orožja v lasti fizičnih oseb. Tako je število kosov orožja od leta 2015 (132.451 kosov) naraslo do 169.976 kosov v letu 2025. Gre za kratkocevno in dolgocevno orožje, ki se uporablja za lov, športno streljanje in v varnostne namene. Skupno število lastnikov orožja ni enako skupnemu seštevku, ker ima lahko posameznik več različnih kosov orožja vpisanih v eno listino (orožna listina). Po oceni Lovske zveze Slovenije je pri orožju, ki je namenjeno lovu, razmerje med dolgocevnim in kratkocevnim orožjem (orožje za tako imenovani milostni strel) 80:20.
Nabava orožja po spremembi zakona o orožju leta 2021
Analiza podatkov o številu upravnih postopkov nabave orožja in nabave streliva na vseh upravnih enotah v Republiki Sloveniji za obdobje od leta 2020 do 2023 kaže, da se skupno število vloženih vlog za nabavo orožja od leta 2020 naprej povečuje. Tako je bilo leta 2020 vloženih 7534 vlog za orožje, naslednje leto 9109 vlog, nato 10.768, leta 2023 pa 9841 vlog. Največji poskok v številu podanih zahtevkov za izdajo nabavnih dovoljenj je bil leta 20222.
Iz števila nabavljenega orožja v obdobju od leta 2020 do 2023 lahko ugotovimo, da gre pri lovskem orožju v letih 2022 in 2023 za rahlo povečanje števila podanih vlog, pri športnem orožju gre za nekoliko večje povečanje v letih 2022 in 2023, pri varnostnem orožju pa je ugotovljeno, da je bilo leta 2020 izdanih samo 94 dovoljenj, leta 2021 že 151, leta 2022 pa gre za občutno povečanje na 752 vlog in leta 2023 pade na 326 vlog, vendar število v primerjavi z letom 2021 še vedno narašča.
Največji razlog za povečanje števila vlog iz razloga varnosti je sprememba zakonodaje, saj je 16. julija 2021 državni zbor na predlog takratne vlade, ki jo je vodila SDS in je bila bistveno bolj usmerjena v ohlapno regulacijo oboroževanja po vzoru ZDA, sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o orožju, ki je začel veljati 14. avgusta 2021.
Treba pa je poudariti, da k pomiritvi strahu ne prispeva javno pozivanje k oboroževanju državljanov nekaterih zelo vidnih osebnosti, zlasti politikov, ki z nevarnimi izjavami apelirajo na svoj politični bazen brez morebitnega tehtnega premisleka o posledicah takega pozivanja. Klic k neorganiziranemu in nenadzorovanemu povečanju oboroževanja vsesplošne civilne družbe ni pravi način za povišanje stopnje varnosti v Sloveniji in ima lahko bolj negativne kot pozitivne posledice.
Pričakovanja glede »abolicije«
Že v začetku prispevka smo poudarili, da je bila dopolnitev zakona o orožju pomembna in glede na opisano tudi upravičena, po vsej verjetnosti pa ni pričakovati vračila kakšnih velikih količin orožja in streliva. Po zadnjih podatkih je strelivo oziroma orožje oddalo 38 posameznikov. Je pa takšna rešitev z možnostjo vračanja orožja in streliva lastnikom resno opozorilo, da jim bo v primeru najdbe »nelegalnega« orožja ali streliva to odvzeto in da jih bo doletela tudi ustrezna globa oziroma sankcija, brez opozorila. To bo še zlasti veljalo v primerih, ko se bodo v skladu s »Šutarjevim zakonom« izvajale policijske varnostne akcije na varnostno tveganih območjih iz 17. člena zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (Uradni list RS, št. 93/25).
In, če se vrnemo k »aboliciji«, jo je zaznati tudi v omenjenem »Šutarjevem zakonu«, ko je v 12. členu kaznivo dejanje tatvine majhne vrednosti spremenil iz kaznivega dejanja v prekršek in s tem ustavil vse postopke, ki so zaradi navedenega kaznivega dejanja potekali pred pristojnim sodiščem. Kaj več o tem pa presega namen tega prispevka.
Dr. TOMAŽ ČAS, izredni profesor za varnostni sistem
1 https://www.24ur.com/novice/slovenija/abolicija-lazjih-prekrskov.html
2 Dostop do informacij javnega značaja – odgovor: število vlog za nabavo orožja med 1. januarjem 2020 in 10. junijem 2024.