Obletnica tega dogodka je bila med naše državne praznike uvrščena šele leta 2006. Morda bodo enkrat v prihodnjih letih svoj dan v obliki praznika dočakali tudi v Beli krajini. Ta je bila namreč po politični razdelitvi Kraljevine Jugoslavije na banovine oktobra leta 1929 dodeljena Savski, torej hrvaški banovini, kar je prebivalce te naše jugovzhodne pokrajine močno prizadelo. Kralj Aleksander je po njihovih številnih pritožbah vendarle spoznal svojo zmoto in z na Bledu podpisanim zakonom Belo krajino 28. avgusta 1931 znova vrnil Sloveniji oziroma Dravski banovini. S Prekmurci pa tudi po vrnitvi matični Sloveniji ni šlo vse gladko in mirno. Ko je bila po vidovdanski ustavi iz leta 1921 kraljevina razdeljena na 33 oblasti, je bilo mariborski oblasti poleg Prekmurja priključeno tudi celotno Medmurje s središčem v Čakovcu. Takrat so, podobno kot pozneje Belokranjci, svoje nezadovoljstvo z vladno odločitvijo pokazali na Hrvaškem. Vendar se del hrvaške politike, v mislih imamo zlasti Stjepana Radića in njegovo Hrvaško kmečko stranko, ni ustavil samo pri zahtevah po vrnitvi Medmurja. Savski banovini so hoteli priključiti tudi naše Prekmurje, češ da tam večinoma žive Hrvati, o čemer je v hrvaških časnikih Jutarnji list in Obzor takrat pisal hrvaški publicist Josip Joe Matošić. Kljub temu, da so Prekmurci na protestnih zborovanjih avgusta leta 1926 odločno nastopili proti takšnim težnjam dela hrvaške politike, je Radić še novembra istega leta po Prekmurju skliceval shode in ljudi (neuspešno) prepričeval, da sodi njihova pokrajina pod Savsko, in ne pod Dravsko banovino. Junija 1928 je Radić postal žrtev nezaslišanega streljanja v beograjskem parlamentu.
Prekmurje in Hrvati
Zagrebški »Obzor« se zavzema za odcepitev Prekmurja od mariborske oblasti ter za njegovo pripojitev k varaždinski oblasti, češ da Prekmurci niso Slovenci, temveč »veja hrvatskega naroda«, ki govore starohrvatsko narečje (!), katero je najbližje jeziku prebivalstva v hrvatskem Medjimurju oziroma v hrvatskem Zagorju. Akcija Slovencev, ki so poslali zadnja leta v Prekmurje slovensko uradništvo in učiteljstvo, da bi Prekmurce poslovenili(!), je po trditvah »Obzora« izzvala odpor Prekmurcev (Madžarov!), ki nočejo postati Slovenci, ampak zahtevajo spojitev s Hrvatsko oziroma z Zagrebom. Ker pa je Zagreb predaleč, se je v Prekmurju sprožila posebna akcija (nova madžaronska stranka!), da bi se iz Prekmurja in Medjimurja formirala posebna podravska oblast s sedežem v Čakovcu in Varaždinu. »Obzor« navaja nadalje kot absurd administracije, da se posamezni spisi, ki prihajajo iz Beograda v srbo-hrvatskem jeziku, prevajajo pri mariborski oblasti na slovenski jezik (?), v Prekmurju pa zopet na hrvatski (?!), da morejo postati tamošnjemu prebivalstvu razumljivi. To je dokaz, da Prekmurje ni slovensko, ker živi tam element, ki mu je samo hrvatski jezik razumljiv. – Mi se z gospodo pri »Obzoru«, ki je v navedenem pokazala toliko nevednost, kolikor jo nima v Sloveniji niti zadnji šolar, ne bomo prerekali, ali so Prekmurci Slovenci ali Hrvati. Po teoriji o treh narodih imamo Slovenci polno pravico zahtevati zase hrvatsko Zagorje z Zagrebom vred, ker žive tamkaj čisti kajkavci. (…) Ugotavljamo, da se je ta gospoda šele v osmem letu našega osvobojenja začela zanimati za Prekmurje in da tudi takrat, ko je živela s Prekmurjem skupaj pod krono sv. Štefana, ni pokazala niti najmanje srca za »Hrvate« v Prekmurju, dasi bi to bilo veliko lažje, kakor pa Slovencem v Avstriji.
Jutro, 7. avgusta 1926
K našim protestnim shodom.
Slovenska javnost gotovo nima jasne slike o borbi, ki vrši ravno ta čas v naši Slovenski krajini. Dozdeva se, da stopajo vsa dnevna vprašanja v ozadje, da se pozablja celo na ostre strankarske prepire in da le ena stvar zanima vse skupaj in vsakega posebej – vprašanje bodočnosti Slovenske krajine (Prekmurja). Krog tega vprašanja se suče najhujša borba izmed onih, ki smo jih imeli pri nas po prevratu.
Začetek borbe sega v pretekle mesece. Slišalo se je sicer že prej, da je namen radičevcev bil od vsega početka, dobiti nas pod svojo oblast. (…)
Borba ni ostala v mejah Prekmurja, temveč je vzbudila pozornost širše jugoslovanske javnosti. Oglasila sta se Zagreb in Ljubljana, in s tem smo prišli v drugi stadij našega narodnega boja. V tej borbi je stopil v ospredje neki Joe Matošić, ki ni dobil od nikogar legitimacije, da v javnosti zastopa naše krajevno vprašanje in radi tega njegova beseda sploh ne bi smela imeti pri morebitnem odločanju v tej stvari nikakega vpliva.
Prišli smo na tretjo stopnjo borbe – do osebnega nastopa pred narodom. Radičevci so storili prvi korak. V Dolnji Lendavi so priredili shod, na katerem se je govorilo o odcepitvi Slovenske krajine od Slovenije in njeni priključitvi Hrvatski. Da so doživeli pravzaprav poraz, smo že poročali. Na shodu niso imeli prekmurskega naroda, temveč je hrvatske gospode poslušalo 300–400 Mažarov. (…)
Bliža se naš nastop. (…) Protestirali bomo. Ob tej priliki želimo dvoje. Prvič, naj pride g. Matošić 29. avgusta v Mursko Soboto in Črenšovce, da bo videl, kako malo povoda ima izjavljati, da hoče postati »prekomurski narod« hrvatski. Druga želja pa bi bila, da bi ob priliki protesta stopila strankarska razcepljenost v ozadje in da bi vse slovenske stranke skupno dvignile svoj glas proti nameravani odcepitvi. Tu ne gre za strankarsko stvar, temveč je pred nami narodna zadeva.
Slovenec, 27. avgusta 1926
Shodi dr. Korošca v Prekmurju.
Proti akciji nekaterih hrvatskih krogov, ki hočejo priklopiti Prekmurje Hrvatski, je sklicala včeraj SLS dva protestna shoda: dopoldne po maši v Murski Soboti in popoldne po večernicah v Črešnjevcih. (…)
Shoda v Murski Soboti se je udeležilo okrog 5000 oseb, v Črešnjevcih nekaj manj. Dr. Korošec je v svojih govorih ostro napadal Radića, vlado, kritiziral previsoke davke in nepravilno izvajanje agrarne reforme. Med Koroščevim govorom je prišlo do rabuke z nekaterimi mladimi radičevci, ki so motili govornika z žvižgi, hrupom in klici »Živel Radić!« Hoteli so tudi navaliti na govorniško tribuno, vendar jih je ostala množica, ki je obstojala večinoma iz pristašev SLS, po daljšem prerekanju prepodila. Do večjih incidentov ni prišlo.
Koroščeva shoda sta pokazala en pozitiven rezultat: Prekmurci so po ogromni večini proti priklopitvi k Hrvaški. (…)
Narodni dnevnik, 30. avgusta 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
