Omenjeno velja tudi za moje primerjave aktualnih dogodkov z drugo italijansko-abesinsko/etiopsko vojno in münchenskim sporazumom, o katerih sem pisal, ter za primerjave sedanjih politik, politikov, strank in režimov s fašizmom in nacizmom, o katerih slišimo in beremo. Upravičeno s fašizmom in nacizmom primerjamo skupine, gibanja in stranke skrajne desnice, (neo)fašiste in (neo)naciste v evropskih državah (na vzhodu in zahodu). Zavajajoče pa je, ko za (neo)fašiste in (neo)naciste razglašamo vse, ki jih ne maramo, katerih ravnanje nam ni všeč in s katerimi se ne strinjamo, ker želimo enako razmišljajoče odvrniti od njih.
Pozabljamo, da sta bila italijanski fašizem in nemški nacizem kompleksna zgodovinska pojava, ki vključujeta izključujočo, agresivno in hegemonistično (politično) ideologijo, politiko, družbeno in politično gibanje, politično stranko, ki je po prevzemu oblasti postala monopolna in je obvladovala državo, njene institucije in aparat, ter na ideologiji temelječ totalitarni režim.
