László Végel je mestu posvetil velik del svojega opusa, o železniški postaji je pisal tudi v slovitem Novosadskem dnevniku 1991–2016. »Od vedno je bila postaja metafora. Predsednik Vučić razglaša svojo teorijo, da je Srbija v zlati dobi. Večkrat se je hvalil, da gradi več, kot je gradil Tito. Prenova železniške postaje naj bi bila del te nove Vučićeve zlate dobe. No, v resnici je bila del kitajskih načrtov za hitro železnico med Beogradom in Budimpešto. Ampak ljudje so bili vseeno iskreno veseli, da so začeli prenavljati. Ko je padel nadstrešek, se je zdelo, kot da je te ljudi pokopala ta nova zlata doba.«
Végel piše v madžarščini in ponosen je, da je rojen 1. februarja pred 84 leti. Prvi februar je praznik tega mesta, odkar mu je leta 1748 Marija Terezija podelila status svobodnega kraljevega mesta. Praznik so letos obeležili z velikim protestom, na katerem je sodelovala celotna Srbija. Študentje iz Beograda so pripešačili. »Ta pohod je bil veliko simbolno pobotanje med mestoma, ki sta bili velikokrat rivala.« Študentje so se 1. februarja odpravili na prvi velik pohod in od takrat se niso več ustavili. Zdi se, da vsa država roma iz enega mesta v drugo, v neko neprestano in neprekinjeno gibanje, ki ne kaže, da bi mu kmalu zmanjkalo energije. »Ne vem, ali bodo protestniki uspeli kaj spremeniti brez uporabe sile. A tudi če ne bodo ničesar dosegli, bodo pustili globoke sledi. Srbska družba po teh protestih gotovo ne bo več enaka.«
»Pumpaj« revolucija
Tragedija padlega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu je spodbudila izbruh državljanske aktivnosti brez primere, celo za Srbijo, ki ima dolgo tradicijo protestov in izražanja nezadovoljstva nad političnim ustrojem države. To nepregledno množico protestov redno spremlja vzklik »pumpaj«, ki je postal nekakšen slogan in metoda protestov. Izraz baje izvira iz viralnega posnetka, kjer narodni pevec harmonikarju zakliče »pumpaj« in ta začne manično stiskati meh. Ko na enem od protestov vprašamo, kaj pomeni »pumpaj«, je odgovor nejasen: »Pa pumpamo. To je tisto, ko v zračnico stiskaš zrak ali ko nekaj črpaš. Kaj naj ti rečem? To je to, kar počnemo zdaj, saj vidiš.« Pumpajo, da se uresničijo študentske zahteve, od štirih sta ostali še dve: da se poveča sredstva za izobraževanje in da se objavi celotna dokumentacija prenove železniške postaje. Predvsem za slednjo zahtevo se zdi, da je preprost akt transparentnosti, ki bi na enem samem specifičnem primeru pokazal razsežnost korupcije, a je za oblast nemogoč izziv. In študentje to dobro vedo, to ve celotna država. Obenem so protesti že davno presegli kritično maso, ki lahko odžene še veliko bolj utrjeno oblast, kot je ta v Srbiji. A študentje in z njimi večji del države ne želijo menjave oblasti, saj ne čutijo, da bi imeli alternativo. Pumpajo proti korupciji in za pravno državo. Ali bodo pumpali, dokler se nekaj ne izprazni ali razpoči, nismo uspeli ugotoviti. Smo pa pogledali, kako je videti navaden dan v družbi, kjer vsak zase in vsi skupaj pumpajo.
