László Végel je mestu posvetil velik del svojega opusa, o železniški postaji je pisal tudi v slovitem Novosadskem dnevniku 1991–2016. »Od vedno je bila postaja metafora. Predsednik Vučić razglaša svojo teorijo, da je Srbija v zlati dobi. Večkrat se je hvalil, da gradi več, kot je gradil Tito. Prenova železniške postaje naj bi bila del te nove Vučićeve zlate dobe. No, v resnici je bila del kitajskih načrtov za hitro železnico med Beogradom in Budimpešto. Ampak ljudje so bili vseeno iskreno veseli, da so začeli prenavljati. Ko je padel nadstrešek, se je zdelo, kot da je te ljudi pokopala ta nova zlata doba.«
Végel piše v madžarščini in ponosen je, da je rojen 1. februarja pred 84 leti. Prvi februar je praznik tega mesta, odkar mu je leta 1748 Marija Terezija podelila status svobodnega kraljevega mesta. Praznik so letos obeležili z velikim protestom, na katerem je sodelovala celotna Srbija. Študentje iz Beograda so pripešačili. »Ta pohod je bil veliko simbolno pobotanje med mestoma, ki sta bili velikokrat rivala.« Študentje so se 1. februarja odpravili na prvi velik pohod in od takrat se niso več ustavili. Zdi se, da vsa država roma iz enega mesta v drugo, v neko neprestano in neprekinjeno gibanje, ki ne kaže, da bi mu kmalu zmanjkalo energije. »Ne vem, ali bodo protestniki uspeli kaj spremeniti brez uporabe sile. A tudi če ne bodo ničesar dosegli, bodo pustili globoke sledi. Srbska družba po teh protestih gotovo ne bo več enaka.«
»Pumpaj« revolucija
Tragedija padlega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu je spodbudila izbruh državljanske aktivnosti brez primere, celo za Srbijo, ki ima dolgo tradicijo protestov in izražanja nezadovoljstva nad političnim ustrojem države. To nepregledno množico protestov redno spremlja vzklik »pumpaj«, ki je postal nekakšen slogan in metoda protestov. Izraz baje izvira iz viralnega posnetka, kjer narodni pevec harmonikarju zakliče »pumpaj« in ta začne manično stiskati meh. Ko na enem od protestov vprašamo, kaj pomeni »pumpaj«, je odgovor nejasen: »Pa pumpamo. To je tisto, ko v zračnico stiskaš zrak ali ko nekaj črpaš. Kaj naj ti rečem? To je to, kar počnemo zdaj, saj vidiš.« Pumpajo, da se uresničijo študentske zahteve, od štirih sta ostali še dve: da se poveča sredstva za izobraževanje in da se objavi celotna dokumentacija prenove železniške postaje. Predvsem za slednjo zahtevo se zdi, da je preprost akt transparentnosti, ki bi na enem samem specifičnem primeru pokazal razsežnost korupcije, a je za oblast nemogoč izziv. In študentje to dobro vedo, to ve celotna država. Obenem so protesti že davno presegli kritično maso, ki lahko odžene še veliko bolj utrjeno oblast, kot je ta v Srbiji. A študentje in z njimi večji del države ne želijo menjave oblasti, saj ne čutijo, da bi imeli alternativo. Pumpajo proti korupciji in za pravno državo. Ali bodo pumpali, dokler se nekaj ne izprazni ali razpoči, nismo uspeli ugotoviti. Smo pa pogledali, kako je videti navaden dan v družbi, kjer vsak zase in vsi skupaj pumpajo.
Neka navadna sreda v Novem Sadu
Ob 9. uri zjutraj se v glavnemu mestu Vojvodine zbere nekaj sto dijakov, mogoče tisoč. Imajo transparente, na katerih med drugim piše: »Če nismo v šoli, to še ne pomeni, da smo neumni.« Spremljajo jih profesorji. Shod so organizirali dijaki Tehnične šole Mileve Marić-Ajnštajn. Ta šola je v popolni blokadi že od 20. januarja, kar pomeni, da se pouk od takrat ne izvaja. »Že profesorji smo sklenili, da popolnoma prekinemo pouk, ampak so nas dijaki prehiteli in blokirali šolo,« je ponosno povedala učiteljica Dragana Zagorac. V Novem Sadu so skoraj vse šole blokirane. Več kot 80 odstotkov osnovnih šol in z eno izjemo vse srednje šole v mestu in okolici. Ta izjema je bila cilj shoda, in sicer kmetijska šola v Futogu, edina srednja šola, ki je še izvajala pouk. Srednješolci iz različnih šol so se tistega jutra odpravili na pohod. »Danes bomo hodili 15 kilometrov, da podpremo dijake in učitelje te šole, ki želijo blokado, a jim direktor ne pusti in jim celo grozi,« je pojasnil 17-letni D. Pepić, dijak kemijske šole. Dijaki kmetijske šole so še posebej zavzeti za blokado, saj je bila med 15 žrtvami padlega nadstreška železniške postaje v Novem Sadu tudi njihova sošolka Milica Adamović.
Dijak nam je pojasnil, da obstajajo različne blokade, od delnih do popolnih, odvisno od tega, kako se odločijo. Učitelji in učenci imajo redne plenume, kjer vsakih nekaj dni glasujejo o tem, ali nadaljujejo blokado, torej se pogovorijo o tem, ali so njihove zahteve izpolnjene. Tudi ko blokada uradno velja, neuradno še vedno poskrbijo za mlajše učence, organizirane so različne aktivnosti in delavnice, ki bi jih laik opisal kot pouk, le da teh aktivnosti ne zapove država, ampak plenum.
Predsednica parlamenta Ana Brnabić je napovedala, da zaposleni, ki sodelujejo v blokadah, marca ne bodo dobili celotnih plač. Študentom je zagrozila, da jim ne bodo priznali opravljenega letnika, če se bodo blokade zavlekle do marca. Učitelji in profesorji, s katerimi smo govorili, teh groženj ne jemljejo resno. »Napovedi, da ne bodo mogli končati šolskega leta, niso v pristojnosti predsednice parlamenta. A brez težav lahko nadoknadimo šolsko leto ali prilagodimo načrte, da bodo mladi dobili vse potrebno znanje. Če smo lahko med korono in še pred tem med Natovim bombardiranjem zaključili šolsko leto, ga bomo brez težav tudi letos,« je dejala Dragana Zagorac.
A grožnje tretje najmočnejše osebe v državi, da bi praktično celotna generacija mladih izgubila leto življenja, imajo med študenti in predvsem dijaki svojo težo. »Jaz sem pripravljen izgubiti leto, če bo do tega prišlo,« je naznanil dijak Pepić. Njegova kolegica Ana z umetniške gimnazije, ki do tega vprašanja ni želela govoriti z nami, pa se skoraj v solzah javi, da bi vendarle nekaj povedala: »Ne, jaz pa nočem izgubiti leta. Moj Bog, o čem se mi sploh pogovarjamo.«
Ob devetih so dijaki tako krenili na 15-kilometrski pohod proti Futogu in po končanem shodu naj bi tudi ta šola razglasila blokado. Dijake so spremljali traktorji, po dva na začetku in na koncu, tako kot je že v navadi. Samo uro kasneje, ob desetih, se je pred rektoratom univerze v Novem Sadu zbrala še večja množica študentov in profesorjev. Ta kampanja se je imenovala »Iščemo rektorja«. Senat univerze je s soglasjem 14 fakultet in treh inštitutov izglasoval razrešitev rektorja Dejana Matića. Ta je potem poniknil in ga niso mogli obvestiti o razrešitvi, brez njega pa tudi ne morejo sklicati seje senata, da ga formalno razrešijo. »Danes iščemo našega dragega rektorja, ker ga že dolgo časa ni bilo na spregled. Ponavadi rektorji iščejo profesorje, mi pa se ga izogibamo. Ampak ta naš rektor je malo nenavaden. Šli smo do njegovega delovnega mesta, a ga tam nismo našli. Zato bomo šli malo naokoli, ker vemo, kje se rad zadržuje,« je povedala Ivana Teodorović, redna profesorica naravoslovne in matematične fakultete. Sicer ni bila optimistična glede tega, da ga bodo našli. »Kolegi so ga iskali že vsepovsod, tako v smetnjakih kot kanalizaciji, v vse luknje so že pogledali, a ga nikakor niso mogli najti. Bomo videli. Radi bi ga samo obvestili, da želimo njegov odstop. Skrbi nas, da tega mogoče še ni slišal.«
Protestna kolona, ki je bolj spominjala na karneval, je bila tako dolga, da se tudi na ravnih bulvarjih Novega Sada ni videlo konca. Šli so do Donave, nasproti Petrovaradinske trdnjave je na ladji kavarna, kjer je bilo v mirnejših časih mogoče najti rektorja. Množica je vzklikala, da želi videti rektorja. Pa ga ni bilo tam. Kolovodja je zato z megafonom razglasil: »Našega rektorja nismo našli na kavi. Smo pa slišali, da je imel rezerviran let na Tajsko, a ga je odpovedal. Pojdimo sedaj do turističnega centra Vojvodine. Morda je naredil kakšno novo rezervacijo in so ga tam videli.« Množica se je odpravila naprej ob ritmičnem skandiranju: »Nismo ga našli, iščemo ga naprej.«
Po še nekaj postajah in neuspešnem iskanju so se zbrali pred sedežem avtonomne pokrajine Vojvodina in vzdušje je iz karnevalskega prešlo v atmosfero zadušnice. »Danes se nismo zbrali zaradi enega imena, enega stolčka ali zaradi ene funkcije. Tukaj smo zaradi principa, zaradi pravice do resnice in akademske časti. Ta človek je postal simbol institucionalnega rušenja ter moralne in politične krize, ki je zajela našo celotno družbo. V času, ko je korupcijo težje razbiti kot atom, in v času, ko naši študentje in šolarji spijo na hladnem betonu in pešačijo po naši zemlji, mi iščemo rektorja,« je zbrane v imenu Nove svobodne univerze Novi Sad nagovoril Slobodan Gadžurić, profesor kemije. Pri tem je navedel dolg seznam domnevnih kršitev rektorja, od vmešavanja v študentske volitve do dvomljivih akademskih referenc. »Moramo ga odgnati, ker ni vreden svoje funkcije. Vsak dan, ko je na oblasti, spodkopava integriteto univerze. Študentje protestirajo, ker ne verjamejo v institucije, ker te institucije vodijo ljudje, kot je on. Kršenje integritete ni abstrakten koncept, vedno ima ime in priimek, in v našem primeru je to Dejan Matić,« je nadaljeval profesor. Pred množico so zbrani predstavniki vseh 17 fakultet in inštitutov. Govor je pred pokrajinskim sedežem Vojvodine potekal zato, ker je bil rektor po njihovi oceni nastavljen politično. »Številni so mu omogočili, da je prišel na oblast, da so politični interesi prevladali nad ekonomskimi. Emanuel Kant je rekel, da če človek dovoli, da postane črv, se ne sme pritoževati, ko hodijo po njem. Zato tudi mi ne moremo dovoliti, da univerzo vodijo ljudje, ki ne vedo, kaj sta čast in odgovornost. Zahtevamo, da univerza spet postane avtonomna in da se vrne tistim, ki jim pripada – profesorjem in študentom in vsem, ki verjamejo, da je znanje vrednota, in ne dobrina.«
Pumpajo vsi, pumpa celo Vučić
V Srbiji, kjer protesti trajajo že skoraj štiri mesece, sta bila ta dva dogodka le regionalna novica ali še to ne. Isti dan so v Kraljevu z jajci obmetavali župana, ki je bežal pred množico ta pa je vpila: »Pumpaj, pumpaj.« V Beogradu so na protestu neke fakultete profesorji od študentov prvič prevzeli vlogo redarjev na protestu, kar je bila močna simbolna gesta. Študentje iz Zrenjanina pa so se odpravili na skoraj 100-kilometrski pohod na protest v Vršac, akcijo so poimenovali »Iz Banata iz inata« (Iz Banata zaradi kljubovanja). Med drugim so na pot vzeli zračno tlačilko, ki je postala neuradni simbol protestov – »Da bodo v Vršacu lažje pumpali.« Isti dan so razglasili blokado Kulturnega centra v Beogradu, dva dni prej pa 7-dnevno splošno stavko tako rekoč vseh javnih gledališč v državi.
Vmes je srbski predsednik Aleksandar Vučić nastopil na televiziji in se pogovarjal s študentko, ki naj bi nasprotovala blokadam. Vendar se je izkazalo, da oseba sploh ni študentka, sploh pa ne fakultete, ki jo je navedla; tudi tam je potekal ad hoc protest. Brnabićeva je najavila, da bo ustavno sodišče v začetku marca odločilo o pritožbah študentov, ki nasprotujejo blokadam. To je spet sprožilo proteste, saj so se ljudje spraševali, kako lahko zakonodajna veja oblasti kar napove, kdaj bo sprejeta neka sodna odločitev, z močnim namigom, kako se bo odločilo sodstvo. In tako naprej. Pumpanje brez premora.
Pumpajo tudi institucije. To, kar se dogaja na kmetijski srednji šoli in univerzi, se tudi v drugih javnih kolektivih. Vsak dan je slišati novice o tem, da je direktor tega ali onega javnega podjetja grozil uslužbencem, ki jih je videl na shodih. Takoj naslednji dan se pojavi novica, da so se pred temi javnimi podjetji zbrale množice, ki zahtevajo direktorjev odstop. Govorili smo s poštarjem, ki je v delovni enoti kakšnih trinajstih zaposlenih. Tisti, ki želijo pumpati, so v večini, vendar je delovodja član stranke. Premlevajo, da bi uporna večina kolektiva pošto raznašala ovešena s simboli odpora: rdečo dlanjo. Njihovo stališče je, da poštarjev primanjkuje in da vseh že ne bodo mogli odpustiti. V nepreglednem številu institucij – tudi v bolnišnicah – zaposleni namesto tega, da bi si vzeli odmor za cigareto, naredijo drobno protestno gesto. Ob 11.52, točno ob uri, ko je padel nadstrešek železniške postaje, stopijo iz stavb in 15 minut stojijo v tišini v čast 15 umrlim na železniški postaji.
Koncept »pumpaj« je postal tako močan, da se je urad predsednika Srbije čutil poklicanega objaviti propagandni video o tem, kako predsednik spodbuja razvoj in blaginjo v državi. Tako izvemo, da Vučić »pumpa« tuje investicije, pokojnine, avtoceste, letalski promet, muzeje, klinične centre, da »pumpa« tudi boj proti korupciji. Predvsem pa da »pumpa« višje plače, ki so predsednikov glavni argument glede njegove legitimnosti. Ko je prišel na oblast, je povprečna plača znašala 350 evrov, sedaj je 900 evrov. Na enem od protestov nam upokojenec Matija zaupa svoj vtis, da je ta generacija študentov po dolgih letih prva, ki ne razmišlja množično predvsem o tem, kako zapustiti državo. Sicer ni prepričan, ali zaradi gospodarske rasti (draginja je v državi velika) ali zaradi tega, ker se je obetavnost zahoda ohladila. V vsakem primeru je bil padec nadstreška močan udarec za ambicijo, da ostanejo. Študentsko dilemo najbolje povzame napis na filozofski fakulteti v Novem Sadu: »Ali borba ali emigracija.«
Obisk blokirane fakultete
Novi Sad je morda najbolj smiselno urejeno mesto na Balkanu in njegovi široki bulvarji so kot nalašč za shode. Na koncu glavnega bulvarja, Bulvarja osvoboditve, stoji železniška postaja, ki je postala simbol korupcije in tudi upanja. Številni protesti se začnejo pred železniško postajo in zaključijo v kampusu. Da je simbolika še večja, se 15-minutna pot zaključi v kampusu, ki domuje v ulici Zorana Đinđića.
»Študentje na fakulteti spijo in živijo ter imajo popolno kontrolo nad stavbo. To pomeni, da odločajo o tem, kdo lahko vstopi in kdo ne. Skrbijo za higieno in čistočo. Organizirajo tudi niz programskih aktivnosti, od filmskih projekcij do pogovorov, različnih delavnic in celo športnih tekmovanj. Celotna stavba živi študentsko življenje. Profesorji nimamo predavanj, a sodelujemo pri ustvarjanju programa,« nam je pojasnila Jelena Kleut, profesorica novinarstva in medijskih študij. Obiskali smo torej tamkajšnjo filozofsko fakulteto, ki je blokirana. Študentje so na ulici strašansko disciplinirani, ne dajejo izjav za medije, sploh pa ne o izvedbi blokad. Tudi nasploh so do medijev zadržani, če ne celo odklonilni. V preteklosti so doživeli številna šikaniranja režimskih medijev. Zdi se, da medijev niti ne potrebujejo zares – to je gibanje družbenih omrežij, vsi shodi so spektakli, ki se v sekundi preselijo na telefone in zaslone vseh gospodinjstev.
V notranjosti fakultete je veliko transparentov, na hodnikih leži nepregledno število jogijev in spalnih vreč. Vtis je dodatno distopičen tudi zaradi impozantne modernistične arhitekture fakultete. Referat še vedno deluje, za rdečimi okenčki se dolgočasijo administrativni delavci, nad njimi je videti ogromno rdečo dlan. Vzdušje je resno in če stavba živi študentsko življenje, to drži brez negativnih stereotipov – alkohola ni, prav tako ni vonja kakšne druge substance, ki bi jo človek pričakoval pri študentih, ki so se odrekli predavanjem.
Če so ulice polne neizmerne energije, se znotraj blokirane stavbe zdi, kot da se študentje pripravljajo na dolgotrajno obleganje – v enem kotu so čistila, v drugem ogromno hrane. »Študentje smo za namene blokade organizirali različne ekipe. Te so določene na plenumih, ki jih imamo vsakih nekaj dni. Ena ekipa skrbi za donacije, ki jih prejemamo od občanov, druga ekipa skrbi za strategijo, tretja za kreativnost in logistiko. Na plenumih imamo moderatorje in tam delamo zapisnike, tako da je glede dogovorov na plenumu vse pregledno,« nam je organizacijo pojasnil Luka Tošić, študent anglistike in ruščine. Da ekipe res funkcionirajo, smo se lahko prepričali na lastne oči, saj so med pogovorom mimo nas hitele skupine študentov – nekateri so imeli v rokah krpe in čistila, drugi so pobirali smeti. Zaloge jim podarjajo občani, prinesejo jim tudi kuhano hrano. »Hrano kuhajo meščani, včasih tudi profesorji. Obstaja celo skupina novosadskih mam, ki so oblikovale skupino, imenovano 'blokadne kuharice',« je dodala študentka Jovana.
Kragujevac in Niš
Ob podpori študentom je atmosfera v državi zavrela, ljudje podpirajo študente in njihove zahteve ter način, kako protestirajo – z blokadami fakultet. Te v praksi že pomenijo popolno zaustavitev visokošolskega procesa v državi. To niso stavke, saj zaustavitev dela poteka preko ad hoc plenumov oziroma zborov študentov in zaposlenih, v osnovnih in srednjih šolah pa tudi staršev, ki se odločijo za prekinitev dela. Sindikati pri tem neposredno ne sodelujejo, saj naj bi zakon strogo prepovedoval sindikalne aktivnosti s političnim namenom. Tudi nasploh smo zaznali močan odpor do sindikatov, strank opozicije in drugih struktur. Na blokirani fakulteti so nas poučili, da so študentje najbolj povezani z učitelji, kmeti, poštarji in pravniki ter drugimi državljani, ki protestirajo.
Študentje zahtevajo, da se izpolnijo njihove zahteve. Ampak kdo bo sprejel odločitev, da so se dejansko izpolnile? Študentje, dijaki in profesorji so amorfna gmota v pravem pomenu besede. Brez vodje in brez glave, s politiki ne sodelujejo. Kot smo uspeli ugotoviti, bi sprejetje zahtev pomenilo, da mora vsak posamezni plenum potrditi, da so zahteve res izpolnjene. A nihče zares ne ve, koliko je plenumov, ki so razglasili blokade, gotovo jih je več kot 100 ali celo 1000.
V podpori študentom se je aktivirala celotna družba. Po stotinah manjših manifestacij se vsaka dva tedna v podporo študentskim blokadam odvije velik shod, ki prav tako poteka v obliki blokade mostov in cest. Dvakrat je bil v Beogradu, 1. februarja v Novem Sadu in nazadnje blokada vpadnice v Kragujevac. Potem so tu različni pohodi in shodi, ki začasno blokirajo ceste. V Kragujevac so študentje pripešačili iz vseh delov Srbije. Pohodi imajo poseben pomen, saj jih v vsaki vasi in mestu veličastno sprejmejo, avtomobili trobijo, občani jih pozdravljajo z balkonov in oken. Pot nazaj je spet spektakel, saj pohodnike pridejo iskat taksisti in avtobusi, v domačih mestih jih praviloma spet pričaka nepregledna množica. Po podatkih javnomnenjskih raziskav proteste in študentske zahteve podpira 80 odstotkov vprašanih, kar je že skoraj plebiscitarna večina.
Protesti so sicer zelo uniformni, prevladuje nacionalna ikonografija, od šajkač do pravoslavnih ikon, in iz različnih virov smo slišali, da je to »narodno gibanje«. Razlog, da je ikonografija izključno nacionalna, je v tem, da se tako želi preprečiti morebitno prikazovanje protestov kot zunanje intervencije ali »barvne revolucije«. Po drugi strani je prisotna razočaranost predvsem nad Evropsko unijo, ki zaradi gospodarskih interesov in predvsem naravnih resursov podpira predsednika. Ko smo eno od študentk vprašali, zakaj ni nikjer videti evropske, jugoslovanske in predvsem mavrične zastave, nam je dala vedeti, da je to zavestna odločitev. Ob tem je dodala: »Zdaj ni čas za to. A bo prišel tudi ta čas.«
Veliko je tudi tekmovalnosti – kdo je izvedel prvo blokado, kateri pohod je bil večji, katero mesto je priredilo bolj veličasten sprejem za protestnike. Udeleženci ne tekmujejo z državo, to so že davno presegli, ampak sami s sabo. Časopis Danas, ki je protestnikom naklonjen, je ocenil, da je bilo udeležencev okoli 100.000. V Nišu se sedaj mrzlično pripravljajo na protest in glavna motivacija se zdi ta, da presežejo Kragujevac. Če je tam potekala 15-urna blokada, bo v Nišu trajala 18 ur. In tako naprej. Do kod in do kdaj, ne zna povedati nihče. Nič ne kaže, da bi volja in zanos pojenjala. Če so vztrajno in množično protestirali čez trdo zimo, si lahko predstavljamo, kaj bo prinesla pomlad.
Shod v Nišu bo pod sloganom »Študentski edikt« potekal že ta konec tedna, za 7. marec pa so pozvali k splošni stavki. Le nekaj dni po najavi shoda v Nišu so cene nastanitev za eno noč poskočile na 1000 evrov in več, Vučić pa je ob pomanjkanju dobrih novic napovedal, da bo za turizem v Srbiji to leto gotovo rekordno.