Čas, prostor in omejenost naših zaznav pogojujejo naše sposobnosti, veščine, vedenje in znanje. Zato ne opazimo in ne (z)moremo celovito opisati in razložiti stalno spreminjajočih, prepletenih in soodvisnih realnosti v vseh njihovih dimenzijah. Pozabljamo, da so naši opisi, predstave, razlage, koncepti in definicije le statični približki realnosti. Odražajo dimenzije in časovne prereze naravnih in družbenih pojavov, ki jih v tistem trenutku zaznamo.
Dinamične in kompleksne realnosti poenostavljamo, ko jih poskušamo dojeti in razlagati. Naši poenostavljeni pristopi, preproste razlage in stereotipi so vrednostno in ideološko pogojeni. Vseeno prepričani vase verjamemo, da so naše razlage resničnejše od resničnosti. Svoja mnenja, poglede in predloge radi vsiljujemo drugim, čeprav sleherni posameznik različno razume in razlaga realnost ter presoja, kaj je sprejemljivo, prav in pravično ter kaj ne. Redko prevzamemo odgovornost za svoja razmišljanja in dejanja. Ne počutimo se krive, če ne storimo, kar bi lahko in bi morali, da bi razrešili ali vsaj zmanjšali kakšen problem.
Mediji v svetu veliko pozornosti namenjajo ekonomskim razmeram in rasti, varnosti, vojnam in miru. V Sloveniji je v kontekstu varnosti po tragičnem dogodku v Novem mestu aktualna »romska tematika«. Večina vidi te teme kot izolirane probleme in ne razume, da gre za kompleksne, medsebojno prepletene in soodvisne dinamične procese, ki jih ni mogoče obravnavati, upravljati in/ali (raz)reševati parcialno in izolirano. Njihovo (raz)reševanje terja dolgoročno sodelovanje, usklajeno ukrepanje in medsebojno solidarnost vseh relevantnih akterjev in ravni, od lokalne do globalne.
Slabitev EU
V svetu divja največ vojn po koncu druge svetovne vojne. Ljudje umirajo in trpijo. Zaradi vojn narašča število beguncev in migrantov. Vojne so poraz človeštva in človečnosti. Očitno tako ne razmišljajo politiki, bogati, gospodarstveniki in ekonomisti, ki jih bolj skrbijo ekonomske razmere in nizka gospodarska rast, trgovinske vojne in napetosti. Oboroževanje ter večanje obrambnih in vojaških proračunov zagovarjajo kot najboljšo varnostno strategijo ter kot priložnost za povečanje svojega vpliva, moči in bogastva ter za dodatne zaslužke in profite. Trumpove agresivne zunanjepolitične, varnostne, vojaške, ekonomske, carinske in trgovinske strategije, politike in prakse, ki uveljavljajo ideologijo MAGA (»naredi Ameriko spet veliko«) in ameriške nacionalne interese, kot jih opredeljuje sam, rušijo mednarodno politično in ekonomsko ureditev, oblikovano po drugi svetovni vojni. Trump je prepričan, da uresničevanje teh ciljev olajšujejo oslabljeni Združeni narodi, opuščanje multilaterizma, načel, garancij in standardov mednarodnega prava, ki so zagotavljali stabilnost, določeno predvidljivost in varnost vseh članic mednarodne skupnosti. ZDA monopolno vlogo uveljavljajo na račun drugih držav in mednarodnih akterjev (vključno z EU), ki se jim ne upajo ali ne zmorejo postaviti po robu. Srečanje z novoizvoljenim newyorškim županom Zohranom Mamdanijem potrjuje, da Trump spoštuje tiste, ki se mu ne uklonijo. Avtoritarne voditelje, ki v svojih državah vladajo, kot bi v ZDA želel vladati sam, pa Trump občuduje.
Trumpove strategije in politike marginalizirajo in ogrožajo Evropo ter slabijo EU. Vseeno večina evropskih politikov še vedno verjame, da so ZDA ključna zaveznica, partnerica in prijateljica. Prepričani so, da ZDA in Nato zagotavljata evropsko varnost. Verjamejo, da je Rusija največja grožnja Evropi. Vendar glede na težave, ki jih ima Rusija pri uresničevanju svojih ciljev v Ukrajini, ni verjetno, da bi kmalu neizzvano napadla kakšno članico EU ali Nata. Vseeno se te države uklanjajo Trumpovim zahtevam, povečujejo obrambne proračune in se militarizirajo. Računajo na Nato in ZDA, čeprav nova ameriška strategija predvideva zmanjšano prisotnost in angažiranost v Evropi.
Evropska obsodba ruske agresije na Ukrajino kot nedopustne kršitve mednarodnega prava, ki ogroža mednarodno skupnost, sankcije proti Rusiji kot agresorju in podpora Ukrajini so upravičene. Vprašljiva je učinkovitost teh sankcij. Mednarodno pravo pa so kršile tudi ZDA s svojo agresivno politiko, z neposrednimi pritiski, vmešavanjem v notranje zadeve drugih držav, z vojno proti drogam in mamilarskim kartelom, z neomajno podporo Izraelu in drugim tesnim zaveznikom, čeprav so zagrešili vojne zločine in zločine proti človeštvu, ter z vojaškimi posredovanji brez avtorizacije varnostnega sveta Združenih narodov. Teh kršitev evropske zaveznice ZDA (praviloma) ne obsojajo, jim ne nasprotujejo in proti ZDA ne uvajajo sankcij. Drugače kot v primeru ruske agresije na Ukrajino ravnajo tudi v primeru drugih agresij, vojn in zločinov proti človeštvu po svetu. Čeprav načelno zagovarjajo rešitev dveh držav, se ne poenotijo v obsodbi izraelske okupacije, agresije in genocidne politike ter ne uvedejo sankcij proti Izraelu. Zaradi nenačelnosti evropske države in EU izgubljajo ugled in vpliv v svetu, njihova globalna nemoč pa postaja vse očitnejša. Zato jih Rusija in ZDA izključujeta iz pogajanj o končanju vojne v Ukrajini.
Trumpovi mirovni načrti in pobude v Ukrajini, Gazi in drugih afriških in azijskih žariščih niso idealni in pravični ter ne krepijo mednarodnega prava. Čeprav so nedodelani, se zaradi globalne moči in vpliva ZDA zdijo bolj uresničljivi od drugih pobud. Evropske zamisli o končanju rusko-ukrajinske vojne se zaradi realnega razmerja moči zdijo neuresničljive. Večina analitikov meni, da kljub evropski pomoči in podpori ter morebitnemu sodelovanju ZDA Ukrajina ne more premagati Rusije in zmagati v vojni. Ocenjujejo, da bodo za Ukrajino prihodnja mirovna pogajanja in sporazumi manj ugodni od sedanje Trumpove ponudbe in varnostnih zagotovil. Zaradi zaveze EU in nekaterih evropskih držav, da bodo za vsako ceno podpirale Ukrajino v boju proti ruski agresiji, ter zaradi povečevanja obrambnih proračunov si manejo roke ameriški, evropski in drugi proizvajalci orožja, globalni ponudniki in trgovci z orožjem, ki pričakujejo ogromne zaslužke in profite. Evropo bo dolgoročno financiranje Ukrajine in oboroževanja dodatno oslabilo in marginaliziralo.
Na okolje so pozabili
V Evropi in globalno sta pospešeno oboroževanje in militarizacija vedno povzročila tragične posledice, vključno z grozljivima svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju. Zgodovinsko se v kriznih časih v večini evropskih držav okrepita desnica in skrajna desnica. Ljudi, prestrašene zaradi kriz, populistični desničarski politiki in politike mobilizirajo in jih poskušajo poenotiti s ponujanjem enostavnih, a nerealnih in neuresničljivih rešitev. Njihove agresivne izključujoče politike razglašajo »narodno enotnost«, zagovarjajo militarizacijo in ljudi mobilizirajo proti »drugim in drugačnim« (vključno s političnimi in razrednimi nasprotniki), ki jim kot »grešnim kozlom« pripišejo krivdo za vse probleme in krize. Zaradi svojih interesov, da bi ohranili in povečali moč, monopole, profite in bogastvo, jih pri tem podpira kapital. Zgodovina potrjuje, da takšne enostavne rešitve in izključujoče agresivne politike problemov in kriz, katerih rešitev obljubljajo, ne razrešijo, ampak jih zaostrijo in poglobijo, situacijo pa še poslabšajo.
V imenu varnosti evropski politiki zagovarjajo povečanje vojaških proračunov, krepitev obrambnih sposobnosti in oboroževanje ter za to namenjajo tisoče milijard. V pričakovanju zaslužka jih kapital in vodilni v gospodarstvu podpirajo. Da bi uresničili načrte, varčujejo na drugih področjih in krčijo socialno državo. Čeprav se zaostrujejo okoljski in podnebni problemi in krize, vključno z množičnim izumiranjem vrst in hitrim uničevanjem in izginjanjem njihovega življenjskega okolja, evropski politiki in države opuščajo že tako nezadostne strategije in politike »zelenega prehoda in razvoja«.
Ključni odločevalci, bogati in nosilci ekonomske moči, ki jim obstoječi gospodarski sistem najbolj koristi, ter večina ekonomistov zagovarjajo kapitalistični sistem. Za merila uspešnosti razglašajo stalno in neomejeno gospodarsko rast ter profite. Ne priznajo, da takšen koncept gospodarjenja in razvoja na omejenem planetu ni vzdržen. Za oboroževanje, ki povečuje okoljske in podnebne izpuste ter zaostruje podnebno krizo, namenjajo milijarde. Delčka teh sredstev za uspešnejše soočanje s podnebnimi in okoljskimi problemi ter za pomoč najbolj ogroženim državam v razvoju pa ne zagotovijo, čeprav ekstremni vremenski in podnebni pojavi povzročajo vse večjo gospodarsko in družbeno škodo. Osredotočeni na svoje kratkoročne koristi in profite spregledajo, da bi bilo za njihove dolgoročne interese bolj racionalno vlagati v zmanjševanje okoljskih in podnebnih izpustov ter razvoj obnovljivih virov energije.
Toplogredni in okoljski izpusti in obremenjevanje se povečujejo, pariški podnebni cilji pa so vse bolj neuresničljivi. Potem ko so v Trumpovem drugem mandatu ZDA ponovno izstopile iz pariškega sporazuma, Evropa izgublja vodilno vlogo v boju proti podnebni in okoljski krizi. Braneč svoje monopole ta boj sabotirajo fosilna industrija, nosilci ekonomske moči in monopolov ter njihovi lobisti. Zahodne države, okoljski in podnebni aktivisti, znanstveniki in raziskovalci kritizirajo Kitajsko, ki je postala največja onesnaževalka, čeprav so njeni zgodovinski in sedanji izpusti na prebivalca nekajkrat nižji v primerjavi z ZDA in razvitim zahodom. Vodilna v razvoju obnovljivih virov energije in baterij ter e-mobilnosti Kitajska postaja gonilna sila soočanja s podnebno krizo. Podnebni puristi, ki terjajo takojšnjo opustitev fosilnih goriv, kritizirajo kitajski pristop, razvojno strategijo in cilje. Vendar Kitajska svoje toplogredne izpuste zmanjšuje tudi z nadomeščanjem starih termoelektrarn na premog z novimi, tehnološko naprednejšimi.
Ključen je promet
V energetskem sektorju so dolgoročno za razogljičenje ključni racionalnejša (po)raba energije, razvoj obnovljivih, okoljsko in podnebno nevtralnih virov in proizvodnje energije ter sistemov hranjenja proizvedene energije. K uspešnejšemu prehodu prispeva, da proizvodnja energije iz obnovljivih virov postaja najcenejša. V prometu so ključne racionalizacije in vse tehnološke rešitve, ki zmanjšujejo okoljske in podnebne izpuste in vplive. To velja za zmanjševanje izpustov motorjev z notranjim zgorevanjem ter za razvoj in uvajanje tehnologij in pogonov s čim manjšimi okoljskimi in ničelnimi toplogrednimi izpusti. Hkrati je treba razviti infrastrukturo, ki takšne tehnologije in pogone omogoča. Še pomembnejša za uspešen prehod sta racionalizacija logistike in transporta ter razvoj integriranega javnega prevoza, ki bo ponujal celovito, hitro in učinkovito, prijazno, udobno in (cenovno) dostopno storitev prevoza slehernemu posamezniku, skupini, organizaciji in podjetju. Takrat nam ponudniki ne bodo prodajali avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ampak nam bodo prodajali in zagotavljali kakovostno integrirano storitev prevoza.
Podobni pristopi so uporabni v drugih sektorjih z velikimi podnebnimi in okoljskimi vplivi in izpusti, kot so kmetijstvo, gradbeništvo in industrija. Takšen vzdržen in trajnosten prehod na vseh področjih je pomemben za dolgoročno varnost in vzdržen trajnostni razvoj v sleherni državi in globalno.
Varnost je kompleksen koncept in dinamičen (družbeni) pojav in proces, ki se v času in prostoru neprestano spreminja. Za posameznikov občutek (osebne) varnosti je obramba države pred agresijo relativno nepomemben segment. Za posameznikovo varnost so pomembnejši enakopravno vključevanje in integracija v življenjsko okolje in družbo, dostojni dohodki in viri preživljanja, dostopni in učinkoviti javni servisi in družbene dejavnosti, solidarnost, zagotovljena ekonomska, socialna, zdravstvena in pokojninska varnost in dolgotrajna oskrba, ki so ključni elementi države blaginje, ter pravna država in dobro delovanje države v vseh segmentih, vključno z zagotavljanjem javnega reda, miru in varnosti.
Ljudje na »varnostno ogroženih območjih« imajo občutek, da se njihova varnost slabša. Soočeni z nasiljem se počutijo ogrožene in dvomijo o oceni, da je Slovenija »varen otok« v nevarnem svetu, čeprav statistike to oceno potrjujejo. Pritrjujejo ji tujci, ki državo obiščejo in tukajšnjo situacijo primerjajo s situacijo v svojih državah.
Odsotnost ekscesov, nasilja in kriminala, prisotnost policije in učinkovitost institucij ter represija ne zagotavljajo občutka varnosti. Predlogi, naj se začasno ali trajno odrečemo nekaterim svojim pravicam in svoboščinam, da bomo varnejši, so nevarni, ker lahko ostanemo brez varnosti, svobode in pravic. Vsako omejevanje človekovih pravic in svoboščin terja strogo presojo sorazmernosti, podrobno določitev in utemeljitev ukrepov, ki v človekove pravice posegajo v najmanjši možni meri in za čim krajši čas, stalno analizo njihove uspešnosti in učinkovitosti ter jasne kriterije za njihovo prenehanje. To velja tudi za povečanje represije.
Težko sklepamo kompromise
V razpravah o »romski tematiki« v Sloveniji si moramo priznati, da smo v preteklih desetletjih »zavozili«. Zlasti na jugovzhodu nismo izboljšali položaja, vključevanja in integracije Romov in romskih skupnosti. Zatajili smo, ker ne znamo poslušati, ne zmoremo razumeti, sprejeti in upoštevati potreb, interesov in argumentov drugih. Težko sklepamo kompromise. Krivi smo posamezniki v različnih okoljih, vključno z aktivisti, vsemi lokalnimi in državnimi politiki in funkcionarji, lokalne skupnosti, kjer se problemi pojavljajo in zaostrujejo, večinsko prebivalstvo in Romi, pa tudi druge manjšinske skupnosti, zaposleni v državni upravi in institucijah, policija, pravosodje in druge relevantne državne institucije, zaposleni v javnih institucijah ter zlasti izobraževalne, zdravstvene in socialne institucije, novinarji in mediji, strokovnjaki, raziskovalci in znanstveniki, podjetniki in obrtniki, gospodarstveniki, zasebna in javna podjetja, politiki in politične stranke, funkcionarji zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti.
Izboljšanje situacije terja celovit pristop in ukrepanje ter dosledno uveljavljanje pravne države. Kadar ekscesni posamezniki storijo kaznivo dejanje ali prekršek ter ne izpolnijo svojih predpisanih obveznosti, mora država na celotnem ozemlju ukrepati učinkovito in enako, ne glede na to, od kod izvirajo. Represivni ukrepi ne smejo biti usmerjeni proti posameznim skupnostim in njihovim pripadnikom. V boju proti organiziranemu kriminalu, kadar oškodovanje presega deset povprečnih letnih plač, bi kazalo razmisliti o tem, da bi dopustili uporabo »nezakonito pridobljenih dokazov« v sodnih postopkih. Takšne dokaze bi dopustil tudi v civilnih postopkih pri ugotavljanju objektivne odgovornosti in uveljavljanju odškodnine za škodo, povzročeno okolju, vodi, naravi, družbenim skupnostim, naravnim in kulturnim spomenikom ter skupnemu dobru.
Uspešnejše urejanje in upravljanje družbeno relevantnih različnosti terja boljše in enakopravnejše družbeno vključevanje in integracijo vseh posameznikov in skupnosti, vključno z marginaliziranimi. V ta dolgoročen, negotov in kompleksen proces moramo zavzeto, trajno, enakopravno in aktivno vključiti vse relevantne akterje (posamezniki, asociacije, skupnosti in institucije) na vseh ravneh. Za svoje ravnanje morajo vsi akterji odgovarjati. Zaposleni in funkcionarji v upravnih in drugih državnih organih in institucijah ter lokalnih skupnostih morajo skladno s pravno ureditvijo v najkrajših rokih ponuditi možne rešitve. Če obstoječi predpisi tega ne omogočajo, morajo predlagati spremembe zakonodaje in predpisov. V urejanje področij in zadev, pomembnih za posamezne skupnosti in okolja, ter odločanje o njih morajo biti enakopravno vključeni njihovi predstavniki.
Prof. dr. Mitja Žagar je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi, član Akademije za trajnostni razvoj Slovenije