On pa me ni prepoznal, ni me niti pogledal. Samo pomolil je dokumente skozi okno avtomobila in ves čas gledal naravnost predse. »Ali lahko malce tišje?« sem vzkliknil, on pa je brez besed utišal glasbo. Če je seveda to sploh bila glasba.

– Arhimed Burić? sem potem prebral iz dokumenta.

– Ahmed, me je popravil.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo