Kot človek, ki v tistih prelomnih dneh ni le opazoval dogajanja, ampak sem neposredno vodil bojne aktivnosti ter bil odgovoren za varnost in posledice v glavnem mestu in širše v ljubljanski pokrajini, čutim dolžnost, da se po vseh teh desetletjih odzovem na ta medijski pomp in ponudim svojo, nekoliko drugačno vojaškoanalitično oceno takratne realnosti.
Kot običajno po bitki vsi vse vedo. Danes se na vsak način želi javnosti prikazati resnico po kroju zainteresiranih: kot slavospev ali kot vehementno opravičilo za problematične odločitve in poteze. Nesporno je, da je tedaj v teh za narod usodnih trenutkih vsak od nas dal od sebe vse, kar je znal in zmogel, v skladu s svojo vestjo in prepričanjem. Žal pa je danes dejstvo, da se nismo vsi zavzemali, nekateri tudi borili z glavo v torbi, za iste vrednote. Da smo se borili za samostojno Slovenijo – to nam je edino skupno; kakšna bo in kako bomo v njej živeli vsi, ne samo (ne)zaslužni posamezniki, pa se je odločalo s figo v žepu. Ker Slovenci ne znamo sami sebi pogledati v oči in kot urejena družba skupne problematike doreči na sistemski ravni, imamo kot običajno vsak svojo resnico ali pa z njo manipuliramo in jo izkrivljamo za svoje potrebe. Zato smo (kot vedno) usodno razklana in neenotna družba, kar je bilo za nas zgodovinsko usodno in za narod tragično. Pa vendar, vrnimo se k trenutkom in dogodkom v tistem usodnem času. Za potrebe osebnega prestiža ali narodovega spomina jih idealiziramo in poveličujemo, toda resnica na terenu je bila precej drugačna – manj junaška, a zato strateško veliko bolj poučna.
Vzajemni strah je preprečil najhujše
V javnosti se pogosto ustvarja vtis, da je bila JLA monolitna, nepremagljiva sila, pred katero smo trepetali. Bojazen je bila v resnici vzajemna. Poveljujoči v JLA so imeli do slovenske Teritorialne obrambe (TO) izjemen rešpekt. Iz česa je to izviralo? Iz dejstva, da smo se šolali v istem sistemu in po isti doktrini. Generali v Beogradu so se zelo dobro zavedali, da je bila predvsem slovenska TO formirana, oborožena in urjena prav za koncept vsenarodnega odpora, da postane visoko motivirana narodova bojna struktura in na zasedenem teritoriju neuničljiva gverilska sila. Vedeli so, da klasična vojska v spopadu z motiviranimi domačini na njihovem terenu dolgoročno nima nobene možnosti za uspeh.