RIP, smrt

Malo sem si izmislila uvodni stavek na podlagi podobnih objav na družbeno-družabnih omrežjih. Potem se pod podobnimi zapisi usujejo sožalne izjave. Razumem, da so potomci žalostni, da mame ni več. Ne razumem pa, da je treba to javno deliti. Jim ta digitalna pozornost, ti všečki spremenijo kar koli bistvenega v življenju, jim je lažje živeti ali je dovolj zgolj dejstvo, da so si tako nabrali veliko všečkov? Smrt in žalovanje sta del intime. Vsaj tako sem sama do zdaj dojemala stvari. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi to počela javno. V redu, ko so nekoč davno na komercialki delali oddajo o žalovanju, sem delila svojo izkušnjo. Ker se mi je zdelo, da je žalovanje proces, ki ga ne smemo spregledati, se maščuje, če ga preskočimo, in se je dobro prebiti skozi vse faze. Pomembno je bilo tudi, da je bila tema v oddaji osvetljena z različnih zornih kotov. Torej smo dobili temo in kontekst. Ti izlivi na omrežjih pa so samo izlivi.