Med ukrepi, na katere stavi, so spremembe pri bolniških odsotnostih. Na ZZZS si na primer želijo jasnejšega določanja, kaj sme kdo v tem času početi. Odgovornost posameznika sogovornik izpostavlja tudi ob dogajanju v nujni pomoči.
Bolniki in zdravstveni delavci v zadnjem času opozarjajo zlasti na neznosne razmere na urgencah. Kako boste vanje posegli na zdravstveni blagajni?Ena od smiselnih poti je vzpostavljanje digitalnega dvojčka oziroma posnetka razmer, s katerim bomo dobili boljši vpogled v trenutne in prihodnje razmere. Drugi element, na katerega se osredotočamo, so napotitve. Del pacientov na urgence prihaja prek napotnic, ki jih izdajajo osebni zdravniki. V delovni skupini za družinsko medicino ugotavljamo, kaj lahko ZZZS naredi za vzpostavljanje boljših razmer dela družinskih zdravnikov. Pri tem se pogovarjamo tudi o smernicah za napotovanje. Še en vidik, na katerega želimo vplivati, so čakalne dobe za specialistične preglede. Marsikdo se na urgenco odpravi, da bi hitreje prišel do obravnave, čeprav njegovo stanje ni nujno.
V nasprotju z nekaterimi ocenami opažam, da sistem urgentne medicine kot celota vendarle dobro deluje. Vzpostavljanje urgentnih centrov je prineslo pomemben napredek. Res je, da je v nekaterih velika gneča in da imajo kadrovske težave. V pogovore, kako naprej, smo se aktivno vključili. Hkrati želimo okrepiti odgovornost zavarovancev. Za obiske urgence, ki niso upravičeni, bi pacienti plačali določen prispevek. To možnost predpisi že omogočajo, a jo v zdravstvu uporabijo zelo redko.
Ali ne bi s pogostejšim zaračunavanjem za neupravičene obiske od iskanja pomoči odvrnili ljudi, ki so v slabem finančnem položaju?Še vedno bo vsak pregledan, vsak bo tudi dobil zdravljenje, ki ga potrebuje. Bomo pa skušali s Slovenskim zdravniškim društvom in Zdravniško zbornico Slovenije oblikovali kriterije, kateri obisk je potreben in kateri ne. Če se nekdo po dveh tednih bolečin v hrbtu namesto k osebnemu zdravniku odpravi na urgenco, je jasno, da ni uporabil redne poti.
Nekateri bolniki se težko dogovorijo za pregled pri osebnem zdravniku, na urgence so prihajali tudi zaradi nedoslednega nadomeščanja odsotnega osebja. V Ljubljani se ne nazadnje večkrat zgodi tudi, da so zasedene vse dodatne ambulante za prebivalce brez zdravnika. Bi moral bolnik, ko ne bi šlo za nujno stanje, seči v žep tudi v takih primerih?
