Lahko bi se reklo, da se disko glasba v letu 2025 srečuje z abrahamom. Petdeset let preboja v osrednji eter, ko je začela postajati vseprisotna. Vsaj v ZDA, kjer je nastala, medtem ko se je v Evropi in tako tudi pri nas uveljavila šele v 80. letih, potem ko je v ZDA propadla oziroma bila malodane javno obglavljena.

Ko govorimo o disku, gre za paradoksalno zgodovino. Sprva je bil v ZDA glasba marginalnih skupin, kot so bili geji in nebeli priseljenci, nakar je z vrhuncem v letih 1977, 1978 postal glasba heteroseksualne večine. Po selitvi v Evropo je prav tako postal glasba osrednjega občinstva, torej tistega dela prebivalstva, ki mu pravice omenjenih marginalnih skupnosti niso bile bistveni del življenjske agende. Nasprotno od panka ali novega vala, ki se je temu posvečal, obenem pa disko zanikal. »Disko propada, pank je na vrhu, disko smo zatrli, pank pa smo podprli,« so prepevali dobri stari Buldogi. Obenem so Sex Pistols na skandinavski turneji v garderobi poslušali le skupino Abba in imeli najetega človeka, čigar naloga je bila zgolj, da je obračal kaseto. Disko je zgodba z veliko obrati. Zato se tematike lotimo sistematično. Pri začetku.