Ko je Rusija napadla Ukrajino, je družina tri mesece živela pri njegovih starših na podeželju, a ko je bilo jasno, da Rusi ne bodo okupirali Kijeva in večine države, so se vrnili v Lvov. Mesto na zahodu države se je zdelo kolikor toliko varno, ne nazadnje je v njem našlo začasen dom tudi 250.000 notranje razseljenih ljudi.
Družina se je odločila, da ostane skupaj – če bi Evgenija hotela bežati na tuje, bi tja lahko odšla le s svojimi tremi hčerami, njen mož bi moral ostati v Ukrajini. V Lvovu so živeli kolikor toliko normalno življenje, Jevgenija je delala v marketingu, starejša hči Jaryna pri projektu Evropska prestolnica mladih 2025, srednja Daria je študirala kulturologijo, najmlajša Emilija je lansko jesen začela obiskovati drugi razred osnovne šole.
Ker v stari stavbi, v kateri so živeli, ni bilo varne kleti, so se ob zračnih alarmih vedno zatekli za dve steni – prva naj bi ustavila raketo, druga šrapnele. Lani 4. septembra je Rusija Lvov napadla z balističnimi raketami in Jevgenija s hčerami se je zatekla na stopnišče, ki se je tedaj zdelo najbolj varno mesto, Jaroslaw je v kuhinji še točil vodo za s seboj. V tistem trenutku je v stavbo udarila raketa in Jaroslawu v trenutku vzela vso družino.
Fotografije pretresenega, okrvavljenega človeka, ki mu je ruska raketa v trenutku vzela vse, kar mu je v življenju največ pomenilo, so tedaj obkrožile svet. Jaroslaw te dni svojo zgodbo, podobno zgodbam številnih ukrajinskih družin, pripoveduje zahodnim politikom z namero, da bodo razumeli, zakaj Ukrajina v tej vojni ne sme ostati sama in zakaj je treba kaznovati storilce, ki so zagrešili te zločine.
