Kar nekaj ljudi v moji bližini se blago norčuje iz tega. Pol leta dela v korporaciji, sodelovanja z veliko različnimi nevladnimi organizacijami, honorarno delo v javnem sektorju, tudi v zasebnem – vse te izkušnje mi govorijo v prid tej pravici. Osem ur dela, osem ur počitka in osem ur spanja je šlo nepreklicno na smetišče zgodovine. Zdaj vlada lačni kapitalistični »še« kar naprej. Saj ne, da nam vedno drugi kratijo to pravico, zdi se mi, da si jo največkrat kar sami. Včasih se mi zdi, da smo kot tisti hrček, ki nenehno teka v krogu. Neka mešanica med »nisem dovolj priden/pridna, dober/dobra, hiter/hitra« v kombinaciji z zunanjim človeškim faktorjem nas preganja in potem postanemo živalca iz laboratorija.
Moja sreča je, da nisem imela veliko takih šefov, ki bi me gnali predaleč, bolj sem se sama. Malo si pa le znam predstavljati, da imaš nad sabo človeka, ki ne zna nehati. Več dela nas ne naredi boljših, bolj pridnih, bolj uspešnih. Prej utruja in izmuči. Ne razumem tega nenehnega norenja po »več, bolje, višje«. V mojih oblačkih ne vlada pohlep po materialnem, prej odgovornost do dela, do ljudi, vpletenih v delo. Premor, počitek, odklop lahko kvečjemu pomagajo, da potem delamo bolje. Ne nujno več. Vse to norenje z »več, bolje, višje« mi bolj diši po tem, da ne znamo več živeti. Da postajamo Američani. Za njih radi rečemo, da živijo zato, da delajo. Mi naj bi delali zato, da bi lahko in bolje živeli.
Večkrat se mi zdi, da to mantro po »več, bolje, višje« gonimo zato, ker sicer ne vemo, kaj bi počeli. Ja, vem, ljudje imajo otroke, kredite, bedne plače, nezrele šefe ali šefinje ter nimajo energije razmišljati o čem drugem kot o tem, kako se bodo prebili skozi dan, opravili delo, nahranili in razvozili otroke po dejavnostih, potem še malo delali kaj drugega, da bodo imeli še malo več. Hm, nemara bo tej pravici do odklopa sledil ukaz: osem ur dela, osem ur počitka in osem ur spanja. Počitek, spregledano in podcenjeno lenobo, bo treba kmalu izvajati na ukaz. Okej, si rečem, malo smo pa tudi ovce. Begajoča čreda. Toda če bi znali kot družba poskrbeti, da so vodilni dobri menedžerji z občutkom za ljudi, s ščepcem psihologa v sebi, ne pa da sami potrebujejo pomoč, bi utegnilo biti drugače. Kultura vodenja, vzgajanje za vodenje je nekaj, za kar ne skrbimo več.
Vesela sem, da sem se rodila v neki drug čas, socialistični in analogni, da vem, da ni vse v svetosti prostega trga, nenehnega dela in tekanja kot hrček v (začaranem) krogu. Nič nimam pri tem, sem pa vesela. Kot sem bila, ja, prav vesela, da sem (zarečenega kruha se največ poje) gledala Tarčo. Še zmeraj je to slab izdelek, polizdelek, ki ne služi drugemu kot škandaliziranju in kreganju. A posnetek dialoga med Natašo Avšič Bogovič iz Svobode in Tomažem Liscem iz SDS o resoluciji in/ali referendumu o JEK 2 me je spravil v smeh. Seveda je grozno, amatersko in poredno njuno verbalno pingponganje. V bistvu je smešno. Malo me je spomnilo na svetniške čase v takrat še programskem svetu RTV. Lepo so se tkale male desno-leve koalicije. Po projektu in po potrebi. Le da tam ni šlo za milijarde, vrednosti, ki bi presegale državni proračun.
Kaj naj rečem drugega kot to, da je čista sreča, da nismo recimo v vojni in da nam taki šalabajzerji ne snujejo rešitev. Za to potrebuješ veliko več denarja in ljudi, zrele za psihiatrično zdravljenje. Kakšna sreča, da nam vladajo blagi in opravilno nevešči narcisi ter da smo ena od mnogih majhnih držav, ki čisto zares ne štejejo. Meni je to všeč. Oboje, da smo majhni in da ne štejemo. Narcisov ne maram. Me pa ta kompleks majhnosti in nenehnega iskanja pozornosti ter vedno znova priznanja že za kaj, kar koli, zabava.
Seveda imamo pametne, dobre ljudi, odlične projekte na več področjih (nič od tega ne velja za politike), a hvala bogu nismo velesila, ki bi svet vlekla naprej. Aleluja. Vesela sem tudi, da mi ne bo treba na šalabajzerski referendum. Ne vem, kaj se bo sedaj zgodilo, a projekta ne bi (ne samo tega) pustila v upravljanje politiki. Ja, vem, nekdo bo moral udariti štemplje na papir. Kakor koli že njun dialog sodi v kategorijo »a je to«, MacGyver delavnico, rubriko »saj ni res, pa je«, nekdo bi moral narediti animirani film in ga nenehno vrteti ali … lahko bi se še norčevala in naštevala.
Ta kombinacija neumnosti in pobalinstva nas podcenjuje. Hkrati nič ne vemo o projektu, o vrednosti, odpadkih, kako smo se dogovorili z brati Hrvati, ni načrta za nič, kar samo po sebi diši po katastrofi. Ta dialog niti ne skriva v sebi požrešnega pohlepa in masterminda, ki bi nas spretno prelisičil, nam pobral silne denarje in s kitajsko hitrostjo nekaj zgradil. Ne samo da se ne znajo iti. Amaterji so. Skratka, niso dorasli situaciji in žejne bi nas peljali čez vodo. Se strinjam s Filipom Dobranićem; aleluja tistemu, ki je to posnel. Saj smo vedeli, da niso kos zadevam, da so vzvišeni, niso vešči svojega posla, a so hkrati vsevedni in na nas gledajo kot lahko ukrotljivo čredo. Za njih smo amorfna gmota. Kaj to pove o nas, ki smo jih izvolili?