Trump pravi, da mu evropski voditelji zasebno govorijo eno, javno (v Parizu in Londonu) pa drugo, zato ga Evropa ne skrbi. Ali govori resnico ali ne, ne moremo vedeti, vendar je napočil čas, da v svojo moč verjamemo najprej Evropejci sami. Trumpova »strategija« do Ukrajine in Evrope ima vrsto nelogičnosti, ki otežujejo formuliranje konsistentne in racionalne kontrastrategije.
Našemu dojemanju ZDA se upira spoznanje, da je Trumpu v Ukrajini bolj kot kar koli drugega mar samo za njihova naravna bogastva redkih rudnin in mineralov. Teh se želi za vsako ceno čim prej polastiti. Zato potrebuje nekakšen mir, pa čeprav za ceno ukrajinske kapitulacije pred agresorsko Rusijo. Če Američanom na koncu le uspe v Ukrajini zagotoviti izkoriščanje njenih redkih zemelj in mineralov, potem bi pričakovali strategijo neposredne ameriške zaščite te pridobitve, tudi vojaško. To bi bilo najenostavneje izvedljivo z Ukrajino kot članico Nata, ki bi imela na svojem ozemlju stalno bazo ameriških ali Natovih sil. Ni racionalno, da ZDA odločno nasprotujejo članstvu Ukrajine v Natu in s tem svojo dolgoročno pridobitev izpostavljajo nepotrebnim izzivom in nevarnostim. Prav tako ni logično, da skrb in odgovornost za stabilnost Ukrajine in še zlasti njeno varnost prepuščajo izključno Evropejcem. Razen če Trumpu varnost ameriških nahajališč redkih zemelj v Ukrajini zagotavlja kar Putin osebno oziroma bo njihova varnost v prihodnje naloga ruskih in ne evropskih in/ali ameriških sil. Samo v tem primeru Trumpova politika dobi smisel in jo lahko razumemo kot racionalno zagotavljanje ameriškega vitalnega ekonomskega nacionalnega interesa, ki presega in izničuje stoletje transatlantskih ameriško-evropskih civilizacijskih in vsakršnih drugih odnosov, temelječih na skupnih vrednostnih premisah.
