Sentimentalne in čustvene pesmi, ki so se prenašale iz roda v rod, se pogosto izvajajo ob spremljavi tradicionalnih inštrumentov, kot je lutnja. Sprva je šlo predvsem za ljubezenske pesmi, s časom pa se je tematika sevdalink širila, spremenila se je tudi naracija pripovedovanja zgodb. Ne glede na spremembe pa velja, da je pri petju sevdalink zelo pomembna interpretacija barda, prav njegov glas je v ospredju pred glasbeno spremljavo. V zadnjih letih so večinoma mlajši glasbeniki z novimi interpretacijami sevdalinke približali svetovnemu občinstvu. Eden izmed takih glasbenikov in tudi gonilna sila večletnega projekta, da se sevdalinka uvrsti na seznam nesnovne kulturne dediščine, je Damir Imamović. Šestinštiridesetletni glasbenik je ljubezen do petja sevdalink prevzel od svojega očeta. Pred skoraj dvema desetletjema je posnel svoj prvi album, kmalu zatem pa je začel pripravljati izobraževanja o zgodovini, kulturi in estetiki sevdalinke. »Ugotovil sem, kako malo javnost ve o zvrsti sevdalinke, zato sem želel razkriti zgodbo, ki se skriva za to glasbo,« je dejal Imamović.

Zgodovino sevdalinke je popisal v posebni knjigi, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu. V njej obdobje novih sevdalink v Bosni umešča v Ljubljano, kjer je sredi devetdesetih med bosanskimi begunci nastala skupina Dertum, njihov prvi album s koncerta v slovenski prestolnici pa je postal eden izmed bolj priljubljenih v tistem času med mladimi na Balkanu. Njihove sevdalinke so bile precej drugačne od tistih bolj tradicionalnih, ki se jih je oprijel vzdevek »balkanski blues«. Vsebovale so namreč elemente džeza in roka, za množice v Sloveniji pa so bile prava uspešnica koncertnih dvoran.