Naj na začetku nekaj pojasnimo. Namen tega pisanja ni posledica želje, da bi objektiviziral nek čas, še manj, da bi ga predstavil kot zgodovino. Ena največjih težav te regije je branje (avto)fikcije kot »relevantne« zgodovine. Zaradi te nikoli pretrgane zveze med sanjami in resničnostjo, med fascinacijo in realnostjo, so nastali nesporazumi, v katerih je proces dojemanja mentalitete, milo rečeno, oviran. Da ne govorim o predstavah tistih, ki bi lahko vplivali na to, da bi se stvari, ki so imele tragičen epilog, odvijale drugače. Ta zabloda, ki jo povzema izjava, da bi »električna kitara lahko premagala gosli« in da so vojne na območju nekdanje Jugoslavije spopad med urbano civilizacijo in ruralnim, prvinskim, preprosto ne drži.
Glasba in svet dejstev sta pogosto postavljena drug proti drugemu. In nista najboljša kombinacija. Tisto vmes je – življenje.
Za zgodbo bi bilo verjetno najboljše, če napišem, da sem vse do štirinajstega leta mislil, da je blues nekaj, kar si je izmislil Buldožer. Z radia v uho enajstletnika prihajajo verzi: U mom odijelu ima mjesta / ima mjesta za sve / za sve te sitne uši / životinjice drage. (V moji obleki je prostor / je prostor za vse / za vse te majhne uši / ljube živalice.) Če niste ravno genij, in pisca teh vrstic ta nesreča ni doletela, potem vam še vedno ni jasna povezava med boogie-woogiejem, ki si si jo zapomnil nekje na hodniku v glasbeni šoli, in tem tipom, ki rjovi nekaj o živalicah in luknjah v zobeh, nekako ob istem času pa se v šoli začenja epidemija uši in strižejo nas zelo na kratko in dajejo nam neki prašek, ki ga posipamo po glavi. To bi bil lahko naš prvi blues. Ljube živalice.
Vse to se dogaja nekako istočasno: mati je mlada pravnica v Glasbeni produkciji RTV Sarajevo in pove zgodbo, kako je med Ismetom Nunom Arnautalićem (sarajevski filmski producent, brat znanega dirigenta Esada, praktično glavni v skupini Indexi) in nekim mladim kitaristom prišlo do spora glede vprašanja, kdo ima pravico do imena skupine Jutro. Skupina je imela singel, ki je izšel v produkciji plošč Radia Kruševac, Nuno pa se je umaknil iz skupine in pravico do imena odnesel s seboj. Mladi kitarist se je prišel pritožit nekaj let starejši pravnici, ki mu je takrat rekla:
