Sivi dom so posneli v pravem sivem domu v Kruševcu, v scenografiji, ki ni potrebovala nobenih kozmetičnih popravkov. Samo postavitev kamer in končni rez. Igranje je bilo premalo, vanjo, v like in okolje, v katerem je nastala, se je bilo treba vživeti. Jih živeti, sicer bi serija izgubila svojo naturalistično prepričljivost. Na tej in oni strani zaslona, zato so ji že med njenim premiernim predvajanjem pred štiridesetimi leti in skokovitim večanjem popularnosti na družbenopolitičnem terenu očitali, da »proizvaja« mladoletne prestopnike. Z njo smo poleg še vedno uporabnih citatov dobili tukajšnji Brat pack in naslovno pesem, ki še danes ob srečanjih živi na strunah kitar moje generacije na ozemlju, ki je nekoč nosilo ime Jugoslavija.
Sivi dom nikogar ni pustil ravnodušnega. Serija je takoj globoko zarezala v občutljivo tkivo in temo, o kateri se do tistega trenutka ni govorilo. Vsaj ne na glas. Po svoje smo jo – vsaj nekateri – doživljali tudi kot naravno nadaljevanje vrhunske serije Grlom u jagode (Na vrat na nos, 1975/76). Konec je simpatičnega uporništva pod kopreno starševske potuhe, zdaj gre zares. Posameznik je postal breme sistema, ki ga skuša vzgojiti v ubogljivega in vzornega državljana, vendar se nekje vmes presneto zatakne. Klica na pomoč pa nihče noče slišati. Prisiljen se je začeti boriti za svoj mali prostor v svetu, ki ga ni mogoče spoznati, kjer uspeh ne pomeni sreče, temveč golo preživetje. Vzgojni eksperimenti po pravilu nimajo srečnega konca, gojenci se, nekateri z več, drugi z manj ranami in prepuščeni samim sebi, vrnejo v svet, ki se jih je že davno odrekel. Zato nikoli ne dobimo pravega odgovora, ali pri prevzgoji bolj zaleže trda roka in sistem kaznovanja ali dialog in strpen odnos do prestopnikov. Odgovori ostanejo skriti v sivini sivega doma.