Sama je to, kaj jo najbolj veseli, odkrila že v času otroštva. V rodni vasi so imeli zgolj eno teniško igrišče, na katerem je Marjory odkrila, da ima talent za vihtenje teniškega loparja in ostro oko, ki ji pove, kdaj mora udariti žogico. Čeprav je pozneje tudi v mladostniških letih domov večkrat odnesla pokal, se je njena strma teniška kariera začela šele po 50. letu starosti, ko se je upokojila.

Ko se je bilo namreč treba odločiti, ali se bo po opravljeni fakulteti posvetila profesionalni teniški karieri ali svojemu poklicu, se je odločila, da bo tenis ostal le njen konjiček. Kljub temu je ves čas vztrajala tudi pri tenisu, ki je bil njen sopotnik vse od njenega devetega leta starosti.

Na več kot 100 turnirjih je zmagala v tem času, prav tako je imela srečo, da je bila le redko poškodovana. Z leti je ugotavljala, da tehnika ni vse, vse bolj sta postajali pomembni telesna pripravljenost in mobilnost. Sedaj je številka 1 na lestvici svetovnega tenisa v starostni kategoriji nad 75 let.

»Teniški turnir za starejše – ali veterane, kot so ga imenovali včasih – nam omogoča, da tekmujemo z igralci iste starosti,« pojasni Škotinja. Da ne igra zgolj zaradi družbe in ohranjanja telesnih sposobnosti, veteranka ne skriva. Njena želja je tudi zmagati. »Ne bom se razburjala, če izgubim, ampak tudi na prijateljski tekmi z igrišča rada odidem kot zmagovalka. Mislim, da je to tisto, kar človeka ohranja pri življenju,« misli sklene Marjory Love.